Home

Papirnata hiša z veseljem objavlja dve pesmi furlanske pesnice Antonelle Bukovaz. / La casa di carta ha il piacere di pubblicare due poesie di Antonella Bukovaz.

Tratto dal poemetto “casadolcecasa”

Dall’ingresso

È una fatica
restare sensibili alla luminosità debole.
Il peso è enorme per palpebre così sottili
quasi trasparenti – quasi a offrire l’occhio
invece che a proteggerlo
eccitarlo alla sensibilità della presenza
continua e dilatante della luce.
L’impalcatura della palpebra è un aquilone
e l’aria di tutte le ombre
lo spinge verso la sera
a essere membrana che allaccia
il nostro buio a quello della notte.

 

Odlomek iz daljše pesmi “domljubidom”

Iz predverja

Težko je
ostati občutljivi na neopazno svetlobo.
prevelika je teža za tako tanke veke
ki so skoraj prozorne – ki skoraj ponujajo oko,
namesto da bi ga branile
dražijo ga, da bi postalo občutljivo
na raztezujočo in nenehno luč.
Zgradba veke je leteči zmaj
in zrak vseh senc
ga nosi v večer
da postane mrena, ki povezuje
našo temo s temino noči.

Prevedla Monika Lazar
domljubidom je tudi zvočna performance v italijanščini http://archive.org/details/oz057

 


Zaključni verzi iz Nikoli več, napisan za sonorično gledališče Hanne Preuss, za predstavo S.M.R.T.

Samo korak od tebe sem
vendar je jasno zdaj da bo za vedno
telo je neusmiljeno
lahko se ga dotakneš pa ne more
zavzeti jasne oblike
niti je opustiti
ko zaprosiš življenje za mir
v čakanju ki ni čas
ampak čustvo in cilj in vse
tisto kar vznikne na prejšnjih sledeh
ker je praznina naročje
rodimo se na poteh kamor se je
nekdo – nekaj že vrnilo
in le od tistega je smrt
ki ostane.
Pokrajina se krči
razkosane roke imam – vklenjene
čute nabrušene
srh spreletava lubje
čez pobočje se steguje roka
mojega modrikastega telesa
ganjenost resnična in prava
do mene travnika zapuščenega.
Iščem reko, ki bi prevzela mojo obliko
njen tok moj glas in iščem
čas v katerem bom izdolbla strugo
in tekla razredčena tja, kjer so
reka
glas
in čas
eno.

Prevedla Neda Rusjan Bric

 

Versi finali tratti dal poemetto Mai più, scritto per il teatro sonoro di Hanna Preuss per lo spettacolo S.M.R.T.

Sono a un passo da te
ma è chiaro ormai che sarà per sempre
è spietato il corpo
lo si può toccare tutto ma fallisce
nel prendere forma precisa
e nel lasciarla
quando è alla vita che va chiesta requie
in un’attesa che non è tempo
ma sentimento e fine e tutto
ciò che scorre su tracce precedenti
perché il vuoto è un grembo
e si nasce per vie lungo le quali
qualcuno – qualcosa è già ritornato
e la morte è solo
di chi è restato.
Il paesaggio ha una contrazione
ho le braccia spezzate – incastonati
sensi molto affilati
sulle cortecce corre un brivido
lungo i crinali si allunga la mano
del mio corpo livido
per la forte e vera commozione
di me prato lasciato abbandonato.
Ora cerco un fiume che prenda la mia
forma
il suo fluire la mia voce e cerco
un tempo in cui intagliare il letto
e scorrere diluendomi dove
il fiume la voce il tempo
siano
uno.

http://www.miela.it/default.asp?id_videos=69&pag=multimiela2011

 

4 thoughts on “Antonella Bukovaz

  1. Pingback: Fiera: un resoconto / Poročilo o sejmu | La casa di carta - Papirnata hiša

  2. Pingback: Vrtinec seznama / Vertigine della lista | La casa di carta - Papirnata hiša

  3. Pingback: Stefano Cerrato | La casa di carta - Papirnata hiša

  4. Pingback: Prevodi / Traduzioni 2021 | La casa di carta - Papirnata hiša

Lascia un commento

Questo sito utilizza Akismet per ridurre lo spam. Scopri come vengono elaborati i dati derivati dai commenti.