Tretji italijanski avtor z letošnjega festivala Vilenica izhaja iz t. i. rimske pesniške šole. “Kot kaže,” piše v spremni besedi vileniške antologije Un filo di seta Franco Buffoni, ki Damianija označi za manierista, “so pesniki te struje hoteli izničiti razdaljo med besedo in rečjo, tako da so iz pesniškega dejanja pregnali literarni, papirnati vidik in se v nekaterih primerih raje odločili celo za prozaične, enolične pesmi.”
Il terzo autore che ha partecipato al Festival di Vilenica quest’anno, proviene dalla cosiddetta scuola romana di poesia, l’obiettivo della quale, come scrive Franco Buffoni nella sua prefazione all’antologia Un filo di seta, uscita in occasione del festival di Vilenica del 2019, “pare essere per tutti quello di annullare la distanza tra la parola e la cosa, facendo sparire l’aspetto letterario, cartaceo dal fatto poetico, preferendo ad esso, in alcuni casi, persino la cantilena, la filastrocca.”
Vabimo vas k branju Damianijeve pesmi v prevodu Nadje Dobnik. / Vi invitiamo a leggere una poesia di Damiani in traduzione di Nadja Dobnik.
Albio
Albio je majhen oreh, ki stoji levo
od ceste, navkreber od hiše
z železno ograjo. Ko sem šel zjutraj mimo,
sem ga pogledal in videl, da je obrodil
drobne orehe, v parih, že
kar velike, svetleče zelene, redke,
maloštevilne, a čudovite, in pomislil sem,
da jih lani še ni obrodil, in je bilo letos prvič,
da je obrodil, in gledal sem
liste, svetle, popolne, ovalne
brez enega samega madeža, ene pikice
ali luknje, ničesar, in tudi vejice,
visoko, prav na vrhu debla, vitkega, svetlega,
belega, in popolna, prijazna oblika
vsega drevesca, pokončnega
v svetlobi, in razmišljal sem: povsod naokrog
jablane, hruška, sliva, obe ubogi
cipresici, upognjeni pod snegom,
vrtnice, in celo prstasti pesjak!
so bolni, ti pa si tako zdrav
in svetel in lep in čist,
Albio, in stojiš pokonci v svojem prijaznem kotu
v svetlobi; in razmišljal sem (in zdelo se mi je,
da je tako, kot bi čakal nekoga
ali nekaj), razmišljal: vsi imajo
kakšno bolezen, nikogar ni, ki ne bi
imel nobene, in jaz bi jih moral
zdraviti, jim dati strup, obrezati
veje, vendar nisem naredil ničesar,
nisem mogel, ničesar nisem naredil,
in tudi hišo in vse skupaj bom moral
kmalu zapustiti, in obe mali cipresici,
in Antenore, ki cveti prvi med
jablanami, in smokvo in jelko, mrtvima,
in vrtnice in plevel, ki raste
brez premora, in vrt svoje ljubezni,
vse bom moral zapustiti, vse, in ti,
Albio, si tako lep, oh, le zakaj,
zakaj si tako zdrav in lep, Albio?
za koga? sem razmišljal, za koga? … in njegovo dihanje,
radostno in mirno, sem skoraj čutil, in senco,
ki se je upogibala, in v svetlobi svetlino,
ki sem jo že odganjal stran, ki je že nisem hotel
videti, in po poti sem šel stran
in vendar nisem vedel za tvojo slavo,
nisem vedel zanjo, ničesar nisem vedel
in na oči so mi vrele solze.
Albio
Albio è il piccolo noce che è a sinistra
della strada salendo dalla casa
al cancello. Passando stamattina
l’ho guardato e ho veduto che aveva
fatto delle nocette, a coppie, già
grandine, verdi lucide, un po’ rade,
non tante ma bellissime e ho pensato
che l’anno scorso non le aveva ancora
fatte, e quest’anno era la prima volta
che le faceva, e anche guardavo
le foglie chiare perfette ovali
senza neanche una macchia, senza un punto
o un buco, niente, e anche i piccoli rami
alti fino giù al tronco snello nitido
bianco e la forma perfetta gentile
di tutto quanto l’alberetto dritto
nella luce, e pensavo: tutt’intorno
i meli il pero il susino i due poveri
cipressetti piegati dalla neve,
le rose, addirittura la gramigna!
sono malati, e tu sei così sano
invece e lucido e bello e pulito
Albio e stai in piedi nel tuo dolce angolo
nella luce; e pensavo ( e mi sembrava
che stesse come aspettando qualcuno
o qualcosa), pensavo: tutti hanno
qualche male, non c’è nessuno che
non abbia niente, e io avrei dovuto sì
curarli, dargli dei veleni, i rami
potargli e invece non ho fatto niente,
non ho potuto, non ho fatto niente,
e anche la casa e tutto questo presto
dovrò lasciare e i due cipressi piccoli
e Antenore che primo nel pometo
fiorisce e il fico e l’abetino morti
e le rose e l’erbaccia che ricresce
senza posa e il giardino del mio amore
tutto dovrò lasciare, tutto, e tu
Albio sei così bello, oh ma perché
perché sei così sano e bello Albio?
per chi? pensavo, per chi?… e il suo respiro
lieto e quieto sentivo quasi e un’ombra
che si curvava e nella luce un lume
già via cacciavo, già più non volevo
vederlo, e via per la strada tornavo
e non sapevo la tua gloria invece
non la sapevo, non sapevo niente,
e mi venivano, agli occhi, le lacrime.