Home

Tretji italijanski avtor z letošnjega festivala Vilenica izhaja iz t. i. rimske pesniške šole. “Kot kaže,” piše v spremni besedi vileniške antologije Un filo di seta Franco Buffoni, ki Damianija označi za manierista, “so pesniki te struje hoteli izničiti razdaljo med besedo in rečjo, tako da so iz pesniškega dejanja pregnali literarni, papirnati vidik in se v nekaterih primerih raje odločili celo za prozaične, enolične pesmi.”

Il terzo autore che ha partecipato al Festival di Vilenica quest’anno, proviene dalla cosiddetta scuola romana di poesia, l’obiettivo della quale, come scrive Franco Buffoni nella sua prefazione all’antologia Un filo di seta, uscita in occasione del festival di Vilenica del 2019, “pare essere per tutti quello di annullare la distanza tra la parola e la cosa, facendo sparire l’aspetto letterario, cartaceo dal fatto poetico, preferendo ad esso, in alcuni casi, persino la cantilena, la filastrocca.”

Vabimo vas k branju Damianijeve pesmi v prevodu Nadje Dobnik. / Vi invitiamo a leggere una poesia di Damiani in traduzione di Nadja Dobnik.


Albio

Albio je majhen oreh, ki stoji levo

od ceste, navkreber od hiše

z železno ograjo. Ko sem šel zjutraj mimo,

sem ga pogledal in videl, da je obrodil

drobne orehe, v parih, že

kar velike, svetleče zelene, redke,

maloštevilne, a čudovite, in pomislil sem,

da jih lani še ni obrodil, in je bilo letos prvič,

da je obrodil, in gledal sem

liste, svetle, popolne, ovalne

brez enega samega madeža, ene pikice

ali luknje, ničesar, in tudi vejice,

visoko, prav na vrhu debla, vitkega, svetlega,

belega, in popolna, prijazna oblika

vsega drevesca, pokončnega

v svetlobi, in razmišljal sem: povsod naokrog

jablane, hruška, sliva, obe ubogi

cipresici, upognjeni pod snegom,

vrtnice, in celo prstasti pesjak!

so bolni, ti pa si tako zdrav

in svetel in lep in čist,

Albio, in stojiš pokonci v svojem prijaznem kotu

v svetlobi; in razmišljal sem (in zdelo se mi je,

da je tako, kot bi čakal nekoga

ali nekaj), razmišljal: vsi imajo

kakšno bolezen, nikogar ni, ki ne bi

imel nobene, in jaz bi jih moral

zdraviti, jim dati strup, obrezati

veje, vendar nisem naredil ničesar,

nisem mogel, ničesar nisem naredil,

in tudi hišo in vse skupaj bom moral

kmalu zapustiti, in obe mali cipresici,

in Antenore, ki cveti prvi med

jablanami, in smokvo in jelko, mrtvima,

in vrtnice in plevel, ki raste

brez premora, in vrt svoje ljubezni,

vse bom moral zapustiti, vse, in ti,

Albio, si tako lep, oh, le zakaj,

zakaj si tako zdrav in lep, Albio?

za koga? sem razmišljal, za koga? … in njegovo dihanje,

radostno in mirno, sem skoraj čutil, in senco,

ki se je upogibala, in v svetlobi svetlino,

ki sem jo že odganjal stran, ki je že nisem hotel

videti, in po poti sem šel stran

in vendar nisem vedel za tvojo slavo,

nisem vedel zanjo, ničesar nisem vedel

in na oči so mi vrele solze.

Albio

Albio è il piccolo noce che è a sinistra

della strada salendo dalla casa

al cancello. Passando stamattina

l’ho guardato e ho veduto che aveva

fatto delle nocette, a coppie, già

grandine, verdi lucide, un po’ rade,

non tante ma bellissime e ho pensato

che l’anno scorso non le aveva ancora

fatte, e quest’anno era la prima volta

che le faceva, e anche guardavo

le foglie chiare perfette ovali

senza neanche una macchia, senza un punto

o un buco, niente, e anche i piccoli rami

alti fino giù al tronco snello nitido

bianco e la forma perfetta gentile

di tutto quanto l’alberetto dritto

nella luce, e pensavo: tutt’intorno

i meli il pero il susino i due poveri

cipressetti piegati dalla neve,

le rose, addirittura la gramigna!

sono malati, e tu sei così sano

invece e lucido e bello e pulito

Albio e stai in piedi nel tuo dolce angolo

nella luce; e pensavo ( e mi sembrava

che stesse come aspettando qualcuno

o qualcosa), pensavo: tutti hanno

qualche male, non c’è nessuno che

non abbia niente, e io avrei dovuto sì

curarli, dargli dei veleni, i rami

potargli e invece non ho fatto niente,

non ho potuto, non ho fatto niente,

e anche la casa e tutto questo presto

dovrò lasciare e i due cipressi piccoli

e Antenore che primo nel pometo

fiorisce e il fico e l’abetino morti

e le rose e l’erbaccia che ricresce

senza posa e il giardino del mio amore

tutto dovrò lasciare, tutto, e tu

Albio sei così bello, oh ma perché

perché sei così sano e bello Albio?

per chi? pensavo, per chi?… e il suo respiro

lieto e quieto sentivo quasi e un’ombra

che si curvava e nella luce un lume

già via cacciavo, già più non volevo

vederlo, e via per la strada tornavo

e non sapevo la tua gloria invece

non la sapevo, non sapevo niente,

e mi venivano, agli occhi, le lacrime.

Lascia un commento

Questo sito utilizza Akismet per ridurre lo spam. Scopri come vengono elaborati i dati derivati dai commenti.