Home

Primož Sturman je poslovenil zadnji del Tomizzeve Istrske trilogije. Morda bo objavljeni odlomek spodbudil kakšnega založnika za knjižno izdajo Akacijevega gozda. / L’inizio de Il bosco di acacie, ultima parte della “Triologia istriana” di Fulvio Tomizza, secondo la traduzione slovena di Primož Sturman


1.

Tistega dne je na prihod avtobusa čakala le peščica ljudi, sirena je že zdavnaj odtulila, v menzo pa so z naglico stopali še zadnji zamudniki. Ženska iz vrste barak ob cesti ni odtegnila pogleda s pelargonij, ki jih je zalivala.

Ko so mimo švignile še zadnje hiše v naselju, si je moški z roko, prislonjeno na okensko steklo, prižgal cigareto.

Tam spredaj se je okrog svoje osi pod soncem vrtel ogoleli grič, kamenje na njegovem pobočju je štrlelo iz redko poraščene, suhe in že skoraj polegle trave, tako da je dušilo ves prostor proti njegovemu vrhu.

Grobo blago srajce na roki se mu je medtem napenjalo in spuščalo, on pa je kadil s počasnimi vdihljaji. Nekajkrat se je izognil ženinemu pogledu, saj je hotel še enkrat počasno vdihniti cigaretni dim. Nato se je sklonil k njej, kot bi želel z obraznih potez prebrati, ali je njena zaskrbljenost le posledica obzirnosti do očeta in ostalih potnikov. Starec je bil na tem, da ga znova prevzameta spanec in nezavest; vse bolj je pobledeval, njegova brada pa je medtem zrasla še za prst.

Ugasnil je cigareto, kajti njene oči, ko je podpirala očetovo glavo, so bile negibne, kot bi se sama spraševala, ali je mogoče kaditi v takem trenutku.

Umaknil je roko z okna, sedaj je gledal ven, roke pa so se mu urejeno zleknile na sedež. Na grebenu sta se izmenjevala prepleteno grmovje in borovje, ki ga je mestoma prebadala svetloba. Niže pa sta eden ob drugem rasla bolj ali manj zeleno in košato brinje ter divja ščetica. Pokrajina se je nenehno spreminjala, peščica prvin, ki jo je sestavljala, pa je vedno znova ustvarjala nove like. Za kamnitimi zidki, ki so se vili ob cesti, je neurejeno poraščeno javorje in trnje skrivalo pusto in turobno ravnico, mestoma pa so se ob poti urejeno razporejali drobni gabri in skrotovičeni hrasti, spet drugod se je na odprtem plazu kot na gangrenasti rani zaraščalo jesenje, leskovje in bodičevje.

Ogovoril je ženo: „Ali spi?“

Žena mu je šepetaje odvrnila, sam pa je znova stegnil roko.

Edina skupna prvina je bilo kamenje, njegova sivina mu je neprenehoma silila pred negibne oči, tako da se je v njih zarisovala v ravni črti. Manj pogosto kot na drugi strani ceste, raznoliko, a z vselej med seboj enakim videzom, so se vrstile osamljene kmečke hiše in naselja: kamnite zgradbe s podboji vrat in oken, pobeljenimi z apnom, katerega belina je zijala med modrino in obledelo rdečino stene nad senčnico; preplet hiš z neurejenim lastništvom prostorov, ograj in dimnikov ter sadnjega drevja, napisi trgovin.

„Vsaj kavo bi bili lahko kupili,“ mu je rekla, kot bi govorila sama s seboj: moški se namreč sploh ni obrnil.

Na robovih dveh naselij so se pred njim pojavile popolnoma enake lesene barake, ki so bile medtem že izgubile barvo; ta je vztrajala le više, kjer jo je ščitila streha. Na majhnem prostoru, ki je barake ločeval od bodeče žice, je ležal grušč železno sive barve, iz katerega je tu pa tam dihala gruda obdelane zemlje, na kateri sta rasla grah ali solata. Od odprte oknice do najnižje veje na bližnjem hrastu, ki je rasel med barakami, je bila napeta železna žica, na kateri se je sušilo perilo. Izza ograje je gledala ženska, ki je med zobmi stiskala vozel na ruti in ki se je z rokami skušala ubraniti pred soncem; dva otroka sta medtem stopila na rešetkasta vrata, ki so se s truščem zaprla.

Sedaj je tudi žena skušala gledati ven, njen pogled je leno pristal na odprtem oknu in dekletu, ki je sklonjeno v vedro ožemalo cunjo.

„In vendar se marsikdo zmore prilagoditi,“ je rekel s tonom, s katerim je govoril že prej.

Ko se je obračal, se je je nehote dotaknil z nogo. Obrnil se je, a ji je kljub vsemu lahno pritiskal na gleženj, kot bi mu tisti dotik še vedno omogočal, da se znova nameni k vratom.

Pokrajina je postajala vse nežnejša in bogatejša. Zazidki so se tu pa tam pojavljale krpe gole zemlje rjasto rdeče barve, vrste trt so se vzpenjale po pobočjih, češnje in orehi pa so metali senco na hiše in vrtove.

Moški je globoko dihal, lahna sapica pa se je poigravala z njegovimi lasmi.

Dalje so se vrstili gozdički, vrtovi in vinogradi, s hrastjem in gabrovjem pa so se kar sami od sebe mešali leskovje, mandljevci in murve. Med živimi mejami so se vile prašne ceste, ki jih je pokrival gramoz, risale so ovinke, izgubljale so se cikcak v zelenju, njihovi odseki so nato postajali znova vidni med glogovim grmovjem, v najbolj osojnih predelih pa je še vedno vztrajalo blato.

Avtobus se je hrupno vzpenjal. Nebo se je v lastni belini nižalo, kot bi počasi drselo v prepad. Tudi tek borovja na obzorju, ki se je vilo vzporedno s cesto, se je za trenutek ustavil, kot bi negibno stal nad praznino. V osrednji kotlini je ležalo naselje, katerega strehe hiš so se gostile ob zvoniku. Onkraj polsence obokov mostu se je nenadoma pojavil jeziček morja, ki se je čedalje širil, kot bi požiral vrhove dreves in skalnate previse ter od korenin razjedal planoto.

Moški je ostajal negiben, zadrževal je dih. Sedaj je videl le nebo, ki se je v svojem spodnjem delu spajalo z režnjem skoraj belega morja. Le tedaj, ko se je avtobus začenjal naglo spuščati in ko se je na desni in levi morska gladina razširila, je premaknil svoj pogled v določeno smer; tam daleč se je skoraj prosojno bočil podolgovati grič, ki se je spuščal v morje.

Znova se je obrnil in iztegnil tudi drugi laket skozi vrata. Izgubil je stik z ženo in prav ona ga je poiskala tako, da je med njegove gležnje potisnila nogo. Stisnil se je k sebi, tako da ji je pustil del pogleda navzven.

Med vožnjo so počasi krožile štrleče skale, ki so se kazale iz čedalje novih zornih kotov. Pokrivala jih je brnistra, pa tudi množica hiš, ki so gledale na morje, valobrane, pomole in ladjedelnico. Ozek reženj zemlje tam daleč je ostajal negiben, kot bi visel v zraku.

Počasi je poiskal novo cigareto in vžigalice. Ko je bil na tem, da jo prižge, mu je žena potihem dejala: „Glej.“

Odvrgel je ugaslo vžigalico in s polnimi pljuči vdihnil dim.

Na nasprotnem pobočju se je ploščilo morje, ki so ga prekinjale svetlo zelene lise. Na griču so bile vse do zobčaste vodne gladine enakomerno raztresene bele pike.

Moški je premikal pogled z ene obale na drugo, njegove kretnje pa so bile komaj zaznavne. Žena ga je prijela za roko, ki jo je počasi spustil v njeno naročje. Božala mu je roko in mu govorila, prav na roko: „Dobil bo svojo zemljo. Dobil jo bo.“

Potniki – po večini ženske s plenirji in vrči mleka – so, kot bi se bili dogovorili, začenjali vstajati in trpati ozek hodnik med sedeži.

Tudi on je vstal in odvrgel čik. Po hitrem pogledu naženo se je usedel na njeno mesto, medtem ko si je ona popravljala lase. Tedaj je z roko objel očeta, ki mu je položil glavo na prsi.


2.

Mestece, v katerem so prestopili na naslednji avtobus, je bilo posejano z nizkimi stavbami in širokimi ulicami, prepredali so ga kanali sinje vode, ki so se med seboj križali. Celotno naselje se je nato zgostilo v široko ulico, na katero so gledale enonadstropne hiše, ki so jih ločevale kovinske mreže, te so delile kurnike od vrtov. Onkraj platan na avtocesti so žitnim poljem in zelenju sledile široke vrste trt, gosti sadovnjaki in obširne ravnice lucerne.

Tam zadaj so že spet izstopala podobna zemljišča, ki so bila urejena glede na raznolike obdelave: breskve so se izmenično pojavljale strtami, lucerno in pšenico.

Starec je globoko vdihnil, kot bi se prebudil iz sna, nato je nerazumljivo zagodrnjal.

Kaplje znoja so se negotovo držale njegovih obrvi, iz ust pa mu je uhajala zelenkasta pena.

Ženska mu je odpela ovratnik na srajci in ga začela hladiti tako, da je dvigala in spuščala oba njegova robova.

Prekinil jo je z nenadnim premikom glave. Namignil je na nekaj, ženska pa ga je bodrila s pogledom.

„Dovolj imam te kripe,“ je rekel. „Postavite me na noge, veliko raje bom hodil.“

„Kar mirno,“ je rekla ženska in ga poskušala na sedežu malce vzdigniti.

„Dovolj imam te kripe,“ je ponovil. „Kam me peljete?“

Ženska je srečala pogled moža, ki je znova začel gledati ven.

Starca je pobožala po zatilju in se posmejala v ljubeče šaljivem in norčavem tonu:

„Niste rekli, da hočete videti to zemljo?“

Starec je spet nekaj zamrmral, potem ko je znova stresel glavo. Nato je jasno rekel:

„Veliko zemlje sem že videl in jo tudi kupil.“

Cesta se je mestoma širila in se kmalu zatem cepila ter se nato znova ožila; avtobus ni okleval glede smeri, ki jo je bilo treba ubrati. Med nizkim sadnim drevjem je rasla kolonska hiša, ki jo je s cesto povezoval nasip, ta je vodil na senčno dvorišče, posejano s kokošmi, racami ter kmetijskimi stroji, pokritimi s ceradami.

Ko se je moški obrnil, je prav blizu sebe našel očeta, ki ga je gledal. Zamegljene in izgubljene oči so veliko časa kljubovale njegovemu pogledu, nato je sam povesil glavo.

Starec se je obrnil k ženski: „Zakaj ne govori?“

Ona, s prejšnjim tonom: „Najbrž mu je vroče.“

Kolonske hiše so se pogostoma izgubljale v bujnem zelenju, akacije in divji kostanji so dovoljevali pogled le na del streh ali fasad oziroma na opečnate rešetkaste stene, ki so omogočale zračenje sena. Kovinska mreža, ki jih je obdajala, je bila marsikje razparana na stranicah, ki so gledale na polja.

„Nikoli se nisva preveč razumela,“ je dalje govoril starec. Glas mu je oživel, ko je rekel: „Ni minilo veliko let, kar sem ga s pestjo zbil na tla prav pred hišo.“ Smeh, ki se mu je pojavil na ustnicah, pa se je kmalu zatem spremenil v dolg kašelj. „Hotel me je učiti, kako moram soliti prašiča.“

Mestoma je hiše in cesto namesto nasipov povezoval lesen mostiček, pod katerim je zastajala kanalska voda. Med trstičjem in konjskimi repi je tu pa tam na površini plavala kaka raca in od časa do časa potapljala kljun v vodo ali zdrsela dalje, tako da je za seboj puščala sled na vodi.

Starec je nadaljeval: „Vedno sem govoril, da še zdaleč ni podoben lastnemu veselemu in družabnemu očetu. Najbrž si ga dobila od cigana, sem velikokrat pravil stari.“

Ženska se je zasmejala in mu rekla: „Nori ste. Sedaj pa skušajte malce zaspati.“

V naseljih in vaseh, ki so švigala mimo, so bile povečini med seboj povezane stare hiše, največkrat sta jih na obeh straneh ceste sestavljali dolgi vrsti vrat in oken, nad katerimi je tekla ena sama streha. Napisi, kolesa in seveda pešci so se bolj in bolj množili, bližajoč se masivni zgradbi cerkve, ki so jo plemenitili okrasi in je zato izstopala med vsemi ostalimi, kot bi njen načrt prihajal od bogve kod in bogve koga; na isti način je bodla v oči razlika med okoliškim zelenjem in rastlinami ter palmami, ki so rasle pred redkimi hišami, v katerih so živeli gospodarji.

Na enem takih, z gramozom posutih trgov, kjer se je križalo več cest, je avtobus obrnil levo in odločno zapeljal med polja. Žito seje bočilo v zelenini, da bi ga bilo mogoče prijeti, če bi le malce stegnil roko onkraj žive meje. Asfalta je bilo konec, makadamska cesta je tekla dalje, na njenih robovih pa sta dve vijugasti travnati progi prekrivali kamenčke in se prekinjali le tedaj, ko se je na cesto cepila stranska pot, ki se je izgubljala med polji.

Moški je držal priprta usta, njegove oči so gibčno in pozorno opazovale. Mimo je pripeljal moped z manjšo prikolico, ki ga je opazil že daleč v velikem oblaku prahu. Ostajal je priprtih ustnic in negibnih oči, ki so zrle v prah. Gledal je, kako je ta sedal na zelišča, blitvo, avtobus, starčevo brado in ženine lase.

Žitu in zeliščem se je pridružila krepka zelena trava, ki je že pognala klasje: polja so bila videti prepuščena sama sebi najbrž zaradi pomanjkanja semen. Vse skupaj je bilo precej čudno v krajih, kjer je obdelovanje požrlo zemljo vse do pregradnih poljskih poti. Vrabci, ki so se zbirali v jatah na mestih, kjer je bilo klasje gostejše, so se držali stran odtiste trave, kot bi jim smrdela po pelinu. Hiše so se redčile: bile so široke in dolge, kot bi ustrezale enakomernemu dihu podeželja. V skednjih so stali nepokriti traktorji, njihov prednji del pa je bil nagnjen k tlom, tako da sobili že pripravljeni na vžig.

Čutil je, da ga je nekdo poprijel za roko, žena ga je vlekla k sebi in kazala na starca. Ta je težko dihal in se ob vsakem vdihu skušal dvigniti.

Za trenutek je pogledala ven in vprašala: „Smo prispeli?“

Odgovoril je: „Ne vem.“  In se upognil, da bi pogledal skozi okno nasproti.

Onkraj lesenega mostu je avtobus zapeljal na še ožjo cesto, ki sta jo stiskali dve vrsti topolov. Polja so stala le meter stran od ceste, ločevali so jih jarki, ki so bili v glavnem suhi in pokriti z gostim listjem. Robove vsake parcele so rezali kanali, ki jih je bilo videti tudi od daleč: šlo je za natančne in ravne črte nekoliko lahnejše zelene barve. Med peso in na mestih, na katerih je bila posejana turščica, je zemlja bila videti še krhkejša in svetlejša.

Naenkrat se je avtobus ustavil na križišču, na katerem je množica krepkih topolov skoraj popolnoma zakrivala rdeče pročelje stanovanjskega bloka.

 

Prevedel Primož Sturman


Primož Sturman
Annunci

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione /  Modifica )

Google+ photo

Stai commentando usando il tuo account Google+. Chiudi sessione /  Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione /  Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione /  Modifica )

Connessione a %s...

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.