Home

Ekskluzivno objavljamo odlomek iz romana Mesto v meni Maura Covacicha, ki v kratkem izide pri založbi Totaliteta v prevodu Aljoše Zorana. Avtor bo gost na Slovenskem knjižnem sejmu 25. novembra. / Pubblichiamo in esclusiva un passo del romanzo La città interiore di Mauro Covacich che sta per uscire presso la casa editrice Totaliteta, in traduzione slovena di Aljoša Zoran. 

Mauro Covacich z založnikom Luko Novakom na Slovenskem knjižnem sejmu

MAURO COVACICH: MESTO V MENI

Nostalgija je, če nimamo domovine v času.

                                               William Kentridge

Otrok hodi po zdrobljenem steklu. Okna, steklenice, hrstljajoča, svetlikajoča se preproga, po kateri korakoma napredujejo njegovi težki čevlji. Sedem let ima. Na glavi nosi narobe obrnjen stol in se smehlja vsem okoli sebe. Prav zaradi te iskre v očeh je prišel na prvo stran časopisa. Živahni pogled tržaškega paglavca, kljub teži stola in naloge, ki jo mora opraviti. Bratje so poslali njega. Smrkavec vselej razneži, spravi ljudi v dobro voljo, zato ima več možnosti za uspeh. Fotograf ga je sicer ujel skoraj na koncu poti – štukatura na ozadju brez dvoma pripada zgradbi v središču mesta –, a njegove noge, ki so jih sama kolena, so v gibanju že najmanj dve uri. Na pot se je podal od Svetega Alojzija, mestne četrti na hribu, kjer se je še davi zadrževal smrad po piritu, hujši od tistega po gnilih jajcih. Včeraj so si za hišo vse popoldne naglo sledili grmeči tovornjaki in beemveji tistih maloštevilnih Nemcev, ki se niso predali na gradu svetega Justa, medtem ko so se z oken prenapeteži šli igro ciljanja v tarčo. Od tam se gre proti severu v Slovenijo, še bolj proti severu pa v Avstrijo. Toda zdaj nima več smisla bežati.

Ta prizor je opazoval iz svojega osebnega zatočišča med očetovimi nogami, kjer je bil tudi na dan prvega zavezniškega bombardiranja. Oprijemal se je beder, medtem ko je moški z daljnogledom opazoval vodne stebre, ki so se iz zaliva dvigovali več deset metrov visoko. Toda sedaj je konec. Že včeraj so streljali samo za zabavo in niso zadeli nikogar. Oče jih imenuje prenapeteži, toda v resnici so prostovoljci Narodne straže. Komunisti? Ne, občinski prostovoljci kot podpora narodnoosvobodilnega odbora. Torej komunisti? Ne, v tržaškem narodnoosvobodilnem odboru ni komunistov. Fantje v narodni straži niso komunisti, so samo vročeglavci, sploh pa so jih Titovi vojaki razorožili in danes nihče več ne strelja, tako da lahko veselo stopamo po okruških bitke. To so mu povedali bratje, ko so mu naložili stol na glavo. Oče je bil v središču mesta in ga je čakal v pisarni, katere naslov je imel napisan na listku. Otrok, naslov, stol in mesto, skozi katero se je bilo treba prebiti. Torej je oče komunist? Da, je komunist in tako se deček nasmiha vsem tistim možakarjem z rdečo zvezdo na kapi, ki ga bodrijo, ko ga vidijo iti mimo, in na njihov smeh in šale – Zdravo, druže! –, se odziva s svetlečimi očmi, ne da bi razumel, kaj mu govorijo. Na fotografiji so tudi trije borci slovenskega IX. korpusa, ki so mu naredili prostor, tisti poleg njega stiska cigareto med grčastimi kmečkimi prsti, vse naokoli pa si je kaj lahko predstavljati še druge gruče titovskih osvoboditeljev, ki si na soncu pridno obirajo uši in so takoj pripravljeni sprejeti malega v svojo garnizijo ter mu napolniti krožnik s svojo čobodro iz zelja in krompirja. Toda ni namenjen k njim, naslov na listku ga vodi drugam.

Titova izjava poleg naslova, zgoraj na desni, je pomirjujoča: “Vlada bo še naprej krepila bratstvo med narodi …”  Itd., itd To je vlada jugoslovanskih prijateljev, ki so prihiteli, da zasedejo mesto in ga osvobodijo tako, kot se spodobi, z obešanjem rdečih zastav na drogove po šolah. Časopis je “Il Nostro Avvenire”, italijanska izdaja slovenskega dnevnika “Osvobodilna fronta”,[1] ki se ne tiska več v ilegali, odkar sta bili zaseženi redakcija in tiskarna časopisa “Il Piccolo”. Napis pod fotografijo je postal nečitljiv, saj se nahaja ravno na zgibu lista, kjer je črnilo zbledelo. Skozi koliko rok je šel ta izrezek? Kolikokrat so ga pokazali prijateljem, sorodnikom? Datum pa je čitljiv: 4. maj 1945.

Deček je namenjen v Terezijansko četrt v bližini cerkve z modro kupolo, Velikega kanala in stojnic na trgu pri Rusem mostu. Ve, kje je. Pri svojih sedmih letih potuje po mestu kot ptica selivka po nebu. Ne pozna imen ulic, sledi čustvenim orientacijskim točkam, včasih geometrijskim, barvam na napisih, begu svetlobe proti morju, polnim in praznim prostorom med stavbami, krošnjam dreves. Ima notranji kompas, nezmotljivi magnetizem uličnega vrabčka. Visoko pristriženi lasje na vratu poudarjajo videz krhkosti – kolena, lakti, vsi goli deli telesa plešejo v oblačilih –, toda drznost njegovih kuštrov je nepremagljiva: tudi taki, potlačeni pod stolom, so kot krik veselja. Življenje ne bi moglo izbrati primernejšega prapora, da vihra nad otrokovimi očmi. Videti je kot paglavec, ki bi ga narisal Rockwell, a je resničen, saj zares obstaja. Jaz vem, kdo je. Na neki drugi fotografiji, edini iz tistega časa, ki je bila posneta pri fotografu, je oblečen v tirolsko oblekico, lasje so naviti v obliko banane ali še bolje roladice, v čemer se kaže materina skrb. Kje je mati danes? Kako lahko dovoli, da se njen sin potika po mestu s stolom na glavi?

Bliskavica je ožarila koščke stekla pod njegovimi nogami, čarobne iskre, ki so skupaj z njim na fotografiji med okruški ometa. Nekaj minut po fotografiranju ga bo sprejela novozelandska straža, neki Maor, ki je videti, kot da se je pravkar izkrcal iz piroge, čeprav je oblečen v zlikano uniformo. Prvič bo zagledal črn obraz, kot v filmih o Tarzanu, toda delal se bo, kot da ni nič, in mu pokazal listek. Možak bo sprejel stol v varstvo in ga z roko na njegovem ramenu spremil v zgradbo, ki še ni glavni zavezniški stan, ampak začasni sedež, prvi v dolgi vrsti uradov, po katerih bo general Freyberg selil svoje može v dneh zasedbe, da ne bi preveč vznemirjal Slovanov.

Hudobneži so zbežali in dobri fantje so zmagali. Ampak kdo so ti dobri fantje? Vojaki s črnimi obrazi ali oboroženci, ki so se šalili s fotografom? Predvsem pa, če je očka komunist, zakaj me je prosil, naj nesem dragoceni stol drugi novozelandski diviziji VIII. angleške armade? A ne bo se dolgo spraševal. Že se odpro vrata in nasproti mu stopi oče. Zdaj zdaj mu bo vse razložil.

Spet med očetovimi nogami, položaj je enak, a tokrat sem ta otrok jaz. Od tedaj je minilo sedemindvajset let in paglavec s fotografije jih bo kmalu napolnil štiriintrideset. Boža me po glavi, medtem ko gledava proti dolini, od koder se dvigata v nebo dva dimna stebra, debela kot beta atomske gobe. Ime mu je Flavio. Nedolgo tega mu je umrl oče, uspešno ga je odnesla ciroza. Končno, osovraženi oče. Na živce mu gre, da v svojih kretnjah tolikokrat prepozna vedenje tistega človeka, toda ne more si pomagati; tudi meni se zgodi, da se zalotim s komolcem, naslonjenim na stransko okno, in s hrbtiščem dveh prstov na ustnicah, kot sem za volanom zmeraj videl njega, a mene to sploh ne moti.

Tata, ma kej smo v vojni?

Ma ne, nejsmo v vojni, in mi poboža lase na čelu.

Pravzaprav bi mi moral odgovoriti malo bolj zapleteno, toda ker imam samo sedem let, torej toliko kot on takrat v prigodi s stolom, me rajši na hitro pomiri. Ustavila sva se na razgledni točki ob cesti z belo vespo 150, ki nam bo še dolgo služila in bo preživela osemdeseta, dokler ne bo izdihnila pod kleščami prijatelja avtoelektričarja in jo bo zamenjala skoraj enaka naslednica, ki naju bo še tolikokrat, posebej v poletnih večerih pripeljala skupaj domov, njega z balinanja in iz gostilne, mene pa s treningov ali tekem, potem pa – toliko let kasneje – z mečkanj s puncami, zmeraj v rekreatoriju[2] “Lucchini” pri Sv. Alojziju. Očeta bo vespa spremljala zvesto in zanesljivo kot stara družinska služkinja tudi v zadnjih mesecih življenja, ko se je skoraj že pred smrtjo jezil sam nase, ker se ni mogel zadržati, da ne bi zmanjševal hitrosti v ovinkih. Toda sedaj je še krepak možak, ne ve še za bolezen, ki je že pripravljena na izbruh, jaz pa po žabje sedim na vespi, ker z nogami še ne dosežem stopalk. Smo 5. avgusta leta 1972. Na dnu doline pod Mačkovljami se širi naftovod z ogromnimi cisternami, ki držijo po več milijonov ton surove nafte, dvajset bleščeče belih nizkih cilindrov, nič manjših od Koloseja, ki pa so od zgoraj videti kot tablete v blisterju. Dve je sinoči razstrelila skupina teroristov, ki jih bo mesec dni kasneje že poznal ves svet kot palestinske gverilce skupine Črni september, ki so z orožjem v rokah vdrli v münchensko olimpijsko vas in pred televizijskimi kamerami ugrabili izraelske atlete. Pri nas so delovali ponoči in bolj na skrivaj, dvesto tisoč ton nafte pa se je razlilo po ravnici pod Dolino.

Kraj je danes v vodičih znan po ribogojnici lososov, ne pa na primer po tem, da imajo v starem župnišču krstne knjige v glagolici, napisane v starodavnem cerkvenem jeziku, ki ga je v 9. stoletju iznašel bizantinski misijonar Ciril (od tod cirilica), da bi prevedel Biblijo, ker je ugotovil, da Slovani v teh krajih ne premorejo pisnega jezika.

Pred hišo smo torej imeli nekakšen kamen iz Rosette, toda takrat tega še nisem vedel, nisem še bral Jan Morris, takrat še ničesar nisem bral. Tako ukleščen med očetovimi nogami čutim vonj njegovih kavbojk, pomešan z vonjavo besno ponorele trave, ki se šopiri v vetru od prvih grud na pobočju pa vse do roba ceste. Ponosen sem, da sva se tako dobro namestila, nikomur ni prišlo na misel, da bi se ustavil tukaj, vsi so se spustili dol, da bi gledali od blizu. Toda v bližini je najbrž pekel – vročina, dim, policija s prižganimi sirenami –, Ma mi te gor stojimo dobro, ee? Ja, očka. Tam med ogromnimi tabletami je pravi pekel. Razločijo se rdeči madeži gasilskih cistern, okrepitve, ki so prišle iz vse Benečije. Mnogi med temi gasilci se po koncu izmene ne bodo vrnili domov, ampak bodo še nekaj časa ostali na oddelku za opekline v glavni bolnišnici.

Zakaj palestinski teroristi ravno v Trstu? “Hočemo zadati kar najmočnejše udarce sovražnikom palestinske revolucije in imperialističnim interesom, ki podpirajo sionizem, včerajšnje dejanje je v sozvočju z drugimi akcijami, ki jih bomo izvedli v Zvezni republiki Nemčiji in v drugih državah po Evropi,” se bere čez dva dni v nekem poročilu agencije iz Damaska. Moj oče je zadovoljen, pravi, da so Palestinci dobri, Izraelci pa slabi. Za primer mi da kavboje in Indijance in v trenutku mi je vse jasno, Palestinci so res zelo podobni Indijancem, ker se precej podobno oblačijo. Po njegovi zaslugi sem se naučil držati z Indijanci, upiral sem se čaru klobuka, da o pištoli in toku niti ne govorim. Je komunist? Ne, ni komunist. Socialist je, kar v Trstu pomeni antikomunist, toda sovraži tajne službe, ki sodelujejo z Američani, torej z Mossadom. Ne ve, da se v Trstu ustanavlja organizacija Gladio. To je skrivna paravojaška organizacija italijanskih tajnih služb, v letu 1972 o tem še nihče nima pojma, ve pa, da nekaj kilometrov od tistih ogromnih cistern poteka železna zavesa. Mi smo v coni A, titovci pa v coni B.

Zakaj, tata?

Zatu, ki so veliki šefi na zemli odločli de gre lineja m’d dobrimi jen slabimi vele za mjeston. Na kraji smo jem dali an toko našiha, je bulše, taku dajo mir. Cona B. T’n kamor hremo po benzino, se zastuopu?

Pokimam. Dobro vem, kaj je cona B, to so izleti v okolico mesta, meso pri mesarju na Kozini, poln rezervoar na Škofijah, kopanje na istrskih plažah, obrabljen papir dinarjev, ki ostane na prstih kot puder, ko prinesem ostanek od sladoleda (jugoslovanska verzija piperja). Samo tega ne razumem, zakaj se hodimo zabavat k hudobnim.

Zatu, ki rube ne koštajo t’lki ku p’r nas.

A, tako torej. Danes je pomemben dan, očka odgovarja brez premolka, kamenčki mozaika sveta se zlagajo eden zraven drugega v moje miselno vesolje. Cona A in cona B, dobri in hudobni, Palestinci in Izraelci, Indijanci in kavbojci, mi in titovci .

Ma kdu so te titovci?

Jugoslovani, prebivauci Jugoslavije.

Ma, tata, kdu pej smo mi?

Hahaha, Taljani, kej nej bi bli ku ne, tepčič, pravi in frcne po glavi.

Povesil sem pogled. Kakšen smisel ima biti priden v šoli, če te potem takole zasačijo? Torej se tisti stolpi dima dvigajo iz zadnjega kotička Italije. Tankerji sidrajo v miljskem zalivu, čisto na koncu, centimeter od meje raztovarjajo surovo nafto, ki jo potem prelijejo v cisterne mačkovljanskega naftovoda, v te velike tablete tu spodaj, šestintrideset milijonov ton letno. Smo Italijani, prebivalci Italije v Trstu, v coni A, toda ali je tukaj sploh varno prebivati? Jutri bodo tajne službe z Arafatom sklenile dogovor, v katerem bosta zagotovljena izpustitev palestinskih ujetnikov in tranzit orožja preko tržaškega mejnega prehoda za bojne celice po Evropi, vse to v zameno za nedotakljivost Italijanov. Toda do intervjuja s Francescom Cossigo leta 2008 tega ni vedel nihče, še najmanj pa moj oče, ki je umrl dvajset let prej in ni vedel ne za tega ne za druge dogovore med dobrimi in hudobnimi.

Kakor da ne bi bilo vsega dovolj, me je v jutru požara začel glodati še en črv. Sprašujem seveda ne več, nisem še prebolel ponižanja. Toda medtem ko se delam, da opazujem to, kar me je že lep čas nehalo zanimati – mogoče bi bilo bolje, da bi se približal prizoru kot drugi, čutil bi vročino, slišal sirene –, se mi po glavi mota in vsiljuje novo vprašanje, na videz tako težavna uganka, da bi je ne razrešil niti Flavio. Če sem Italijan, zakaj se imenujem Covacich? Še bolje alora ku sen Taljan, zakej se kličen Covacich? Vse te misli bi moral izraziti v narečju, vendar se temu izogibam, a le zato, da ne bi otežil besedila bolj, kot je potrebno. Toda Tržačani razmišljajo v narečju in šele potem, ko že tri leta nisem več živel v Trstu, sem nekega jutra kot mlad učitelj na liceju v Pordenonu pretresen vstal s postelje, ker sem sanjal po italijansko. Kakorkoliže, če se spet vrnem v leto 1972, za ugotovitev, da bi naš priimek precej bolj spadal v cono B, sploh ni treba, da je otrok tako bister kot jaz. To smrdi po prevari. Kaj iščemo tukaj pri dobrih? Rad bi poizvedel, pa si ne upam.

Oče gre malo stran, da bi odtočil. Z dolgimi koraki se spušča po travnatem pobočju, da bi našel kak grm. Jaz bi pravzaprav moral paziti na vespo, a se ne morem upreti skušnjavi, da se ne bi polulal zraven njega. Pomemben dan je – požar, dim, izlet na našem belem konju –-, želja, da bi vse to ovenčal s skupinskim lulanjem, je neustavljiva. Dohitim ga in takoj ga posnemam. Obrne se, da bi se mi nasmehnil, oddaljena sva le nekaj korakov in prvič vidim tisto reč, organ, ki ni prav nič podoben mojemu, kos telesa, mnogo temnejši od ostalih, vse prej kot nedolžnega videza, gorjačast, z zelo močnim curkom, katerega neskončna parabola se izgublja v brezdanjem prepadu. Torej, očetje imajo tam tisto reč, aha, zato so glavni, sedaj mi je vse bolj jasno.

Jeseni leta 1876 so poslali nekega skoraj še golobradca po imenu Sigmund Freud z univerzitetno štipendijo v Trst, kjer naj bi preučeval spol jegulj. V zgradbi, ki bo do leta 1918 namenjena morski zoološki postaji, bo bodoči iznajditelj psihoanalize ali še bolje odkritelj Ojdipovega kompleksa, dve leti seciral živali, ki so nadvse faličnega izgleda, a imajo kljub temu reproduktivne organe, ki spreminjajo spol, včasih pa se jim ga sploh ne da določiti. Kakor je mogoče slutiti iz opreznega poimenovanja v naslovu dela – Opažanja o zgradbi in notranjem ustroju okroglega organa pri jeguljah, opisanega kot testis –, raziskava ni prinesla ničesar pomembnega na znanstvenem področju, toda možno je, da so dolge ure pri neskončnih ponovitvah operacij na marmornatih mizah inštituta v Drevoredu Romola Gessija vsaj malo usmerile misli doktorja Sigmunda in prispevale h kasnejši seksualizaciji človeškega uma.

Prav tako ni slučaj, da je bila Jan Morris tista, ki se je v svoji knjigi Trst in kaj pomeni nikjer prva zanimala za nesrečno Freudovo bivanje v Trstu. V anglosaškem svetu po svojih potopisih zelo znana avtorica je prispela v Trst v uniformi s prvim angleškim kontingentom še kot častnik James Morris, torej kot moški. To so dnevi takoj po osvoboditvi, ravno tisti, ko je bila posneta fotografija v “Il Nostro Avvenire” in stotnik Morris bi lahko celo bil v tisti pisarni, kamor je vstopil moj oče s stolom, morda se je celo prav on pogajal s starim očetom Marcellom.

Jan Morris dolgo piše in živi v moški podobi. Do leta 1972 objavlja knjige pod imenom James, čeprav je že osem let prej stopila na trnovo pot kirurških posegov, ki jo bo pripeljala do popolne preobrazbe. Toda z začetkom novega življenja v ženskem telesu se iskanje identitete Jan Morrisše ne neha, saj zelo transparentno ohranja čustveno in analitično, da ne rečem spekulativno vez s prejšnjim življenjem kot moški. Morrisova ne potlači svoje neodločenosti za enega od obeh spolov in s tem tudi za enega od obeh duševnih ustrojev, ampak jo celo problematizira. V letu 1964 se odloči za prvi poseg na neki kliniki v Marakešu, ker britanski zdravniki odklanjajo tako imenovano “usklajevanje spola”, dokler pisatelj ne bo privolil v ločitev, tega pogoja pa sporazumno z ženo Elizabeth, s katero imata pet otrok, ne želi izpolniti. Ženski se bosta ločili šele leta 2008, ko jima bo država zagotovila, da lahko svoje razmerje pravno ponovno uredita kot partnersko zvezo.

One day I’ll grow up, I’ll be a beautiful girl. / But for today I am a child, / for today I am a boy.” Večkrat mislim na Morrisovo z mutirajočim Anthonyjevim glasom. Težko bi rekli, v kolikšni meri je Trst vplival na njene odločitve, toda gotovo je, da pisateljica prav v nedoločnosti vidi bistveno lastnost mesta: v nedoločnosti oziroma v nihanju identitete, ki je zdaj severnjaška, zdaj mediteranska, a tudi habsburška, italijanska, slovanska, grška in globoko židovska, ali pa prav v spremenljivi vzporedni različnosti vsake od njih. Za razliko od drugih potopisov, ki jih je vse napisala bolj ali manj kar med potovanji, je knjiga o Trstu rezultat refleksije, ki se je nalagala z leti, rastla med avtoričinimi eksistencialnimi krizami in se zaključila šele leta 2001 z izidom dela. Sedaj že več kot sedemdesetletna Jan Morris se v mislih vrača k mlademu vojaku v mesece takoj po vojni, k oficirju, ki zgubljen kroži po mestu, kamor se je kasneje še večkrat vrnila, ne da bi se ga mogla ali, bolje rečeno, ne da bi se ga hotela docela polastiti. To mesto je dobesedno nedoumljivo. Polaščanje in njegov spolni odraz odzvanjata v sami etimologiji besede koncept – iz cum-capere »vzeti, polastiti se, posedovati« –, avtorica pa je ugotovila, da je bistvo Trsta predvsem v njegovi neulovljivosti. Že v teh dveh letih službovanja, med letoma 1945 in 1947, kraljičin suličar dožene, da tega mesta ni mogoče zvesti na koncept. Ni si težko le ustvariti neko natančno predstavo, tudi doumeti duha kraja je naloga, pred katero omagaš, tako da je prav nikjer v naslovu podoba oziroma nèpodoba, ki bolje ponazori bistvo.

Vojak Morris se potika po Terezijanski četrti, poseda po barkovljanskih skalah in opazuje fante in dekleta med kopanjem, vmes pa si dela zapiske. To so meseci zbeganosti in brezdelja. General Freyberg se mora izmikati in čakati, da bosta Churchill in Roosevelt rešila vprašanje Julijske krajine. Njegovi vojaki, ki jih postopoma zamenjujejo Angleži in Američani, se vračajo domov na Novo Zelandijo: zanje je tržaški spor med Italijani in Jugoslovani le majhna lokalna neprijetnost na celini, do katere je skoraj tako daleč kot do Lune. To pa velja tudi za tiste, ki prihajajo na novo. “Res se zdi, kot da so Angloameričani prišli sem samo zato, da bi se fotografirali in snemali, ” pravi Quarantotti Gambini na višku frustracije v svojem delu Primavera a Trieste.[3] Leta 1954 so Tržačani z izbruhom navdušenja praznovali konec ameriškega protektorata, toda vseeno je leta 2001, skoraj petdeset let po ponovni priključitvi k Italiji, Jan Morris lahko zapisala: “Nihče se bolj kot povprečni Tržačan ne razlikuje od Italijana, ki si ga vsi radi predstavljajo kot čustvenega, nestanovitnega in zvijačnega ljubitelja prepevanja in hitre vožnje.” Prav to, a z drugimi besedami, pravi o svojih tipičnih značilnostih nekaj mesecev pred smrtjo tudi Quarantotti Gambini v nekem intervjuju: “Če bi nekoč pisal avtobiografijo, bi jo naslovil Nepravi Italijan, saj se kot človek počutim tujca v svoji domovini.” Ta občutek ni brez podlage, saj tudi Morrisova rešuje stisko, v kateri se pogosto znajde kot vodička, tako da turistom za lažje razumevanje poda kratko definicijo: “Jezikovno pretežno italijansko mesto na slovanskem ozemlju.” Podobno kot sta Riga, nemško mesto v Latviji, in Vilna, poljska enklava v Litvi, tuji mesti obkroženi z avtohtonim prebivalstvom.

Na prvi pogled se zdi, da Jan Morris ne doume teže te nedoločljivosti, v resnici pa je ravno njena najverodostojnejša priča, saj jo sama uprizarja kot nekakšen eksistencialni performans. Kot Valižanki po očetu in Angležinji po materi ji bistvo spora med Italijani in Slovenci ne more ubežati. Tako za Valižane kot tudi za Slovence je znanje jezika še pred nekaj leti veljalo za prvi pogoj, da lahko sploh upajo na vzpon po družbeni lestvici. Morrisova se dobro spominja svoje neomajne podložniške vdanosti, svoje zavezanosti in vnete domoljubne podvrženosti britanski kroni, spominja se, kako se je odrekala domačega jezika – v mnogih pogledih neka vrsta kastracije – v prid angleščine. Po šestdesetih letih se skoraj z materinsko nežnostjo nasmiha kratkovidnosti tistega vojaka. V osebni zgodbi, ki jo je doživela medtem, se je falična identiteta nacionalizmov umaknila neki razpršeni, rizomatični identiteti, katere nèpripadnost je najdragocenejše darilo izvoljenega mesta.

[1]Tu gre za avtorjevo pomoto. Časopis, ki ga ima v mislih, je »Slovenski poročevalec«, ki pa ga je OF ilegalno tiskala in ciklostirala tudi v Trstu (op. prev.).

[2]Rekreatorij je italijanska ustanova s konca 19. stoletja, običajno laična, namenjena pa izobraževanju ter športnemu in kulturnemu udejstvovanju otrok in mladostnikov pod nadzorom mentorjev.

[3] Slov. Pomlad v Trstu, Mondadori Milano (op. prev.).

Prevedel Aljoša Zoran

Mauro Covacich, Luka Novak, Aljoša Zoran

Aljoša Zoràn (1963) je Ljubljančan primorskih korenin, študiral je italijanščino in latinščino, s Trstom in njegovim narečjem pa se je spoznal že v mladih letih prek svojih zdaj pokojnih tržaških sorodnikov: none in njenega brata dr. Jožeta Dekleve, pravnika, velikega antifašista, tigrovca in borca za pravice Slovencev v Italiji , tete Karline, ki so se v njenem stanovanju pod fašizmom na skrivaj shajali italijanski komunisti, in strica Berta, zbiratelja likovnih del in prijatelja številnih tržaških umetnikov v obdobju po vojni.

Annunci

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione /  Modifica )

Google photo

Stai commentando usando il tuo account Google. Chiudi sessione /  Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione /  Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione /  Modifica )

Connessione a %s...

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.