Home

Met kocke ne bo nikoli odpravil naključja, je naslov Mallarméjeve pesmi, mi pa vam v poletno branje ponujamo izvrstno zgodbo Alessandra Baricca Boodmanov sindrom. Želimo vam čim več prijetnih počitniških naključij. / Un lancio di dadi non abolirà mai il caso, s’intitola una poesia di Mallarmé. A proposito di casi: l’eccellente racconto di Alessandro Baricco La sidrome Boodman, qui in traduzione slovena, si può leggere in originale sul sito OceanoMare. Vi auguriamo tante belle coincidenze estive.

330px-Alessandro_Baricco

Alessandro Baricco (foto: Wikipedia)

 

Alessandro Baricco:               Boodmanov sindrom

»Samo trenutek še, ljubica … samo, da končam.«

Sodnik Boodman je ta stavek izgovoril kar prijazno, a ne da bi dvignil pogled s pisalne mize. Njegova vdana in zvesta žena Anne – rojena Princeton in potemtakem sestra slovite amazonke – je odšla iz sobe in se vrnila h gostom. V delovni sobi je spet zavladala tišina.

Že štirinajst let, tri mesece in enajst dni si je sodnik Boodman – znan gentleman, cenjen po vsem okrožju – kot kratkočasje pred večerjo privoščil pasjanso. V vsem tem obdobju ni niti enkrat izpustil tega zabavnega opravila. Zgodilo se mu je, da ni večerjal, to že. Da ne bi igral pasjanse, pa nikoli.

Tokrat si je sodnik Boodman izbral cesarico. In kot je pozneje opazil doktor Benedikt, stvar ni bila brez vpliva na tragedijo, ki je tistega večera zapečatila njegov žalostni propad. Cesarica namreč ni navadna pasjansa, je hudimanska pasjansa. Igra se s štirimi šopi kart in samo polaganje začetne razvrstitve na mizo (triinsedemdeset kart po zapletenem sistemu) terja veliko časa. Medtem ko so vse druge pasjanse zasebni dvoboj z naključjem, je cesarica čisto poseben dvoboj: bolj zapleten in nekako svečan je.

To deloma pojasnjuje, zakaj se je tistega avgustovskega večera leta 1945 sodnik Boodman sklanjal nad pisalno mizo s pozornostjo, ki bi jo lahko označili za pretirano. Pred njegovimi očmi so karte kazale sliko, ki bi jo imel vsak vešč igralec brez pomisleka za obetavno. Zdelo se je, da vse napoveduje redek primer, ko se cesarica izide. Z utemeljenim optimizmom je torej sodnik Boodman iz talona vzel karto in jo obrnil. Križeva sedmica. Lahko bi bila karova petica ali pikov fant ali srčeva desetka in njegovo življenje bi mirno spolzelo v vedro starost. Toda bila je križeva sedmica in njegovo življenje je neopazno skrenilo v tragedijo. Sodnik je karto dolgo obračal med prsti in taval z očmi po ogromni shemi, ki je prekrivala njegovo pisalno mizo. Brezupno: niti enega mesta ni bilo, kjer bi bila ta nesrečna križeva sedmica uporabna. Skrbno je preučil vsakršno možnost in se skušal spomniti kakega precedensa ali ugotoviti morebitno napako. Nič. Cesarica je spet zmagala, in tokrat na prav zavraten način.

Sodnik Boodman je bil človek železnih načel in nepopustljivih moralnih vrednot. To so lahko potrdila vsa državna sodišča. Zato se ne gre čuditi, da ga v štirinajstih letih, treh mesecih in enajstih dneh še nikoli ni zamikalo, da bi pri pasjansi goljufal. In nikoli ne bo nehalo vzbujati začudenja dejstvo, da mu je bilo prav tistega večera, ki je bil povsem enak prejšnjim, usojeno prvič pomisliti na to graje vredno možnost. Goljufija pri pasjansi ni nič takega. Z etičnega in tehničnega vidika je to dokazano zanemarljivo in preprosto dejanje. Vendar je na seznamu sodnikovega duha ni bilo. Prikazala se je nepričakovano, kot da se je vzela od nikoder, kot da jo je prinesla neka skrivnostna prikazen. In kar se je imelo zgoditi, se je zgodilo. Sodnik je dvignil pogled, se leno ozrl na nihalno uro (četrt čez šest), ugotovil, da v sobi ni nikogar, in nato z edinim opravičilom človeške šibkosti vtaknil križevo sedmico nazaj v šop, za trenutek omahoval in iz talona potegnil drugo karto. Fanta. Pikovega fanta.

Čez kakih deset minut se je sodnik Boodman pridružil gostom in se med prisrčnim pozdravljanjem kar najponižneje opravičeval za majhno, a neodpustljivo zamudo. Pozorno oko bi v njem opazilo tisto čezmerno vedrost, značilno za može, ki so prevarali ženo, potem pa ugotovili, da so se izmazali brez kazni.

360px-Tibbets-wave

Foto: Wikipedia

 

Samo nekaj dni pozneje je v sodniku Boodmanu dozorelo prepričanje, da se, čeprav posredno in zagotovo na neobičajen način, nikakor ni izmazal brez kazni. Vse se je začelo z nekoliko nejasno novico, ki so jo objavili časopisi: Američani so na neko japonsko mesto vrgli bombo neznanske moči. Sodnik Boodman je potreboval kar nekaj časa, da je zbral vse potrebne podatke in v tej novici prepoznal začetek svojega konca: japonsko mesto se je imenovalo Hirošima, bomba je bila atomska, letalo, ki jo je odvrglo, je bil B 29 in so mu rekli Enola Gay (po imenu poveljnikove matere), predvsem pa je bomba eksplodirala – in s tem se je začelo novo obdobje grozot – šestega avgusta ob osmih in šestnajst minut (po tokijskem času). Več tisoč kilometrov proč je točno isti trenutek sodnik Boodman vtaknil križevo sedmico nazaj v šop kart in takoj zatem iz njega izvlekel pikovega fanta. Stvar za veliko ljudi ne bi pomenila nič drugega kot nenavadno naključje. Toda sodnik Boodman je bil čuden človek, in kot smo že poudarili, mož trdnih moralnih vrednot. Prepričan je bil, da bombe nikoli ne bi odvrgli, če ne bi goljufal pri pasjansi. Ta bomba je bila kazen za dejanje, ki ga je zagrešil samo on.

Ni lahko biti človek, ki je povzročil prvo jedrsko katastrofo, in sodnik Boodman je res začel trpeti za nespečnostjo in od časa do časa je zapadel v stanje duševne zmedenosti. Zaradi nenadne kapi in potem dolgega okrevanja je bil telesno in duševno tako izčrpan, da mu tudi ljubezen žene Anne in sinov Simona in Petra še zdaleč ni mogla pomagati. Kljub njihovemu trudu je bil sodnik do vsega ravnodušen. Edino, kar ga je zbudilo iz brezvoljnosti, je bila krčevita in nerazumna radovednost glede vsega, kar je imelo opraviti z bombo na Hirošimo. Družina, ki ni poznala njegove skrite tragedije, je skušala ustreči tej njegovi obsedenosti, vendar si je ni znala razložiti. Nekaj časa so sodnika zaupali v zdravljenje osebnemu zdravniku, doktorju Wrightu, in zdravilom proti depresiji. Potem, ko je začel kazati razločne znake duševne neuravnovešenosti, pa je bilo vsem jasno, da mora pomagati kakšen ugleden psihiater. Sodnika so prepeljali v znano kliniko v bližini. Ni se upiral. Prosil je le, naj v njegovi sobi ob posteljo obesijo fotografijo, ki jo je pred časom iztrgal iz neke revije z visoko naklado. Na fotografiji je bila atomska goba, posneli so jo na nekem atolu v Tihem oceanu in bila je v barvah.

Zdravniku, ki ga je zdravil, je bilo ime Benedict Benedikt. »Priimek je tisti s k-jem,« kot se je sam naučil ponavljati, že ko je bil majhen. Njegov oče, Aulo Benedikt je dolgo časa skušal obogateti z izdelovanjem mehaničnih klavirjev po posebnem patentu, na katerem je delal leta in leta in ki ga je izpopolnil okrog leta 1940, prav takrat, ko je povpraševanje po mehaničnih klavirjih v vsej Evropi in končno po vsem svetu močno upadlo. Ni imel lahkega življenja in to pojasnjuje prefinjeno okrutnost, s katero je 4. avgusta 1913 v nekem sivem matičnem uradu za svojega edinca med tisoč možnimi imeni izbral edino napačno. Sin se je maščeval tako, da je postal psihiater.

Kot rečeno, je v tej vlogi med letoma 1946 in 1951 zdravil sodnika Boodmana. Že od samega začetka se je zavedal, da ima pred sabo znanstveno nenavadno zanimiv primer. Boodman – v nasprotju s tem, kar so mislili njegovi vnuki Dick, Till, Polt, Mariane in Louise Anne Adelaide – ni bil nor. Vsaj v kliničnem smislu ne. Kompleksa krivde, ki se je naselil v njegovi duši, ni toliko povzročil kakšen dogodek sam po sebi, ampak bolj poznejša šokantna razlaga tega dogodka. Sodnikovega duha ni omračila nobena še taka majhna goljufija pri pasjansi, temveč prepričanje, da sta to dejanje in človeška katastrofa v skrivni, a objektivni povezavi. Pri tej samosvoji logični operaciji je doktor Benedikt prepoznal nekaj, česar ni mogoče pripisati postranski posebnosti bistrega duha, ampak kar gre prepoznati kot zelo razširjeno zdravorazumsko nezavedno nagnjenje: nagnjenje k prepričanju, da tek sveta pod mrežo očitnih vzročnosti uravnavajo nevidne povezave, ki združujejo nepomembne dogodke s pomembnimi, posebno s splošnim, najbolj neznatno z izrednim. Ker je bil izvor tovrstnega »verovanja« dovolj skrivnosten in njegove klinične posledice tako strašljive, je bil doktor Benedikt prepričan, da gre za preučevanja in preiskovanja vreden sindrom. Sindrom, ki je po njegovi zaslugi še danes znan kot Boodmanov sindrom.

Doktor Benedikt mu je posvetil vse svoje življenje s tolikšno predanostjo in zagnanostjo, da si je prislužil katedro na univerzi v Oregonu, sloves v mednarodnem znanstvenem svetu, znatno vsoto na bančnem računu, ločitev, občasne bolečine na dvanajsterniku, ki se nikoli niso razvile v pravi čir, in v zadnjih letih čuden tik, zaradi katerega je iznenada skrčil tri prste na levi roki, medtem ko sta ostala kazalec in mezinec stegnjena in odrevenela. Zaradi nenavadne podobnosti končnega rezultata s prostaško kretnjo nespornega pomena je bila stvar seveda še posebno mučna.

Že od samega začetka (kot je sijajno opisal Joseph Adelgrass v odličnem delu Doktor Benedikt. Das Leben. Das Werk) je doktor Benedikt popisal tolikšno število kliničnih primerov, da je upravičil definicijo pravega sindroma. Vedel je, da sodnik Boodman ni nepomembna izjema, ampak vrh visoke klinične ledene gore. On je bil le eden, najti je moral še druge. Vsem kolegom, s katerimi si je bil blizu, je poslal vprašalnike in se sam lotil razvejanega raziskovalnega dela. Šest zvezkov, v katere je zapisal rezultate preiskav (zasluga za njihovo razkritje gre že omenjenemu profesorju Adelgrassu), priča o težavah, ki so v začetni fazi zaznamovali to nalogo.

  1. marec
  2. Burt Malone

»Ste kdaj opazili nenavadna sovpadanja med pripetljaji v svojem osebnem življenju in pomembnimi zgodovinskimi dogodki?«

»Moje življenje je zgodovinski dogodek.«

»Prosim?«

  1. april

Ga. Aurelia Croft

»Ste kdaj opazili, da kakšna vaša manjša dejanja posredno povzročijo razburljive človeške katastrofe?«

»Poslušaj, ljubček, jaz denar jemljem za kavsanje. Če bi se rad pogovarjal, mi daj en lep bankovec za sto jurjev pa to naravnost povej, okej?«

Prav kmalu pa so začele prihajati prve pomembne potrditve. Pisal mu je neki kovač iz Ohia in mu priznal, da ne more pretepsti žene, ne da bi takrat iztiril vlak družbe Burton Railways Company: priložil je dokumentacijo (časopisne izrezke in fotografije žene s podplutbami). V Stuttgartu je živel profesor matematike, ki se ni mogel samozadovoljevati, ne da bi povzročil bolj ali manj silovite potresne sunke v južni Italiji. Neki sir, iz previdnosti je ime bolje zamolčati, je storil samomor, ker se ni mogel otresti prepričanja, da je kriv za potop Titanika: ob isti uri istega dne je odšel iz sobe v bristolskem hotelu Titanic in s seboj odnesel cel komplet brisač. Neki lekarnar iz Essexa je širil epidemije v nerazvitem svetu vsakokrat, kadar je stopil na pokrov odtočnega jaška (pozneje je živel odmaknjeno, v manjšem kraju na irskem podeželju), žena cenjenega francoskega kirurga je sprožila silovite tajfune na Daljnem vzhodu vsakokrat, ko je pekla jajčevce, neki ruski pianist pa je nehal javno izvajati Chopinovo balado, opus 23, ko je ugotovil, da je v preteklosti stvar z razorožujočo točnostjo povzročila smrt nekaj filmskih zvezd.

V dveh letih je doktorju Benediktu uspelo zbrati dvesto osemnajst primerov potrjenega Boodmanovega sindroma. In na osnovi podobnih in ne zanemarljivih primerov je napisal prvo uradno študijo na to temo, ki jo je marca leta 1954 objavila slovita »International Psychiatric Review«. Med strokovnjaki je naletela na mlačen sprejem. Tudi profesor Adelgrass v svoji že omenjeni monografiji priznava, da Benediktova teorija v tej prvi in začasni različici nima preveč trdne osnove in vsebuje nekaj prenagljenih sklepov. Na osnovi preučevanih primerov sta bili v besedilu določeni dve načeli, ki pojasnjujeta izvor bolezni, in smernice možne terapije:

1.) Večina ljudi, ki jih je prizadel sindrom, je bila bolj ali manj prikrito obsedena z redom. Pri pripisovanju točno določenih povezav med nepomembnimi dejanji in razburljivimi dogodki so kazali potrebo po »nadzoru« stvarnosti, ki so jo potrjevali objektivni odnosi naključnosti. Dejstvo, da naj bi to prepričanje vodilo v razločno in boleče prevzemanje odgovornosti, je bilo nekakšno zagotovilo o verodostojnosti tega procesa. Stiska in občutek krivde, ki sta sledila izvršenemu dejanju in njegovim uničujočim posledicam, so osebe nezavedno doživljale kot ceno, da se izvijejo iz tesnobe nejasnega kaosa, ki se ga ne da nadzorovati.

2.) V veliki večini preučevanih primerov (sto enainosemdeset od dvesto osemnajstih) je bilo dejanje, ki je sprožilo sindrom, krivdno oziroma ga je bolnik kot takega vsaj doživljal. Dejanje, ki naj bi pripeljalo do javnih in dramatičnih posledic, je tako postalo mehanizem, s katerim je mogoče krivdo razkriti in kaznovati. Nesorazmernost med krivdo in kaznijo  (ki je denimo v primeru sodnika Boodmana tako očitna) je prav tako kazala na prikrito obliko megalomanije ali navzočnost velikih eksistencialnih frustracij. Veliko ljudi, ki trpi za tem sindromom, je verjelo, da so Bog, oziroma je računalo, da bo to postalo.

Čeprav sta bili ti načeli krhki, a v določeni meri samoumevni, sta navdihovali raziskovanje doktorja Benedikta v petdesetih letih in začetku šestdesetih. Temeljito preučeni in dopolnjeni sta nastopali v vseh njegovih naslednjih objavah, ki so jih znanstveni krogi sprejemali s čedalje večjim zanimanjem. Medtem ko so prihajala prva uradna priznanja, je doktor Benedikt preizkušal različne terapije na prostovoljcih, ki so se mu ponudili v zdravljenje. Morda je bila to najprivlačnejša stvar pri njegovem delu. Uspehi, ki jih je dosegel v kratkem času, so ga pripeljali do resne domneve, da je uspešen psihiater. Z vseh koncev sveta so ga klicali najbolj nenavadni bolniki in vsi so na določen način trpeli za Boodmanovim sindromom. Doktor Benedikt je izbiral prošnje in se posvečal najzanimivejšim primerom. Poleti leta 1961 se je med drugimi nanj obrnil starinar iz Seattla. Ime mu je bilo Providence Providence. Iz nekakšnega otročjega občutka pripadnosti je doktor Benedict Benedikt privolil, da ga sprejme. Zdelo se je, da gre za nepomembno odločitev. Kot bomo videli, ni bilo tako.

Providenceu Providenceu je bilo enainpetdeset let, poročen je bil s sedem let mlajšo katoličanko in je imel dva otroka: Arthurja (poklicnega vojaka) in Anne (učiteljico telesne vzgoje v nekem kolidžu v Mainu). Srečna družina. Vse je kazalo, da bo Providence Providence dočakal vedro tretje življenjsko obdobje. Če pa naj se držimo dejstev, ne moremo spregledati, da je starinar iz Seattla 12. julija leta 1960 sledil v kino Stars fantu, čigar imena ni nikoli izvedel, in po kratki a pomenljivi predigri med lesenimi sedeži omenjenega prostora doživel svojo prvo homoseksualno izkušnjo. Zgodilo se je ob petih popoldne. Ob isti uri je ne dlje kot petsto metrov od kina krogla prebila hrbtenico Wallaceu Riddu, lastniku hotelske verige in senatorju. Nobenega razloga ni bilo za povezavo nepričakovanega in sramotnega zdrsa v kinu Stars in okrutnim zločinom. In Providence Providence, ki je bil sicer glede tega, kar se mu je zgodilo, močno zbegan, ju tudi ni povezal. Toda nenavadnega naključja se je spomnil, ko so čez mesec in pol šefa krajevne policije našli obešenega pod mostom Jefferson Bridge. Smrt naj bi bila nastopila 22. avgusta zvečer. Prav takrat je Providence Providence v garaži z osupljivim zadovoljstvom doživljal svojo drugo homoseksualno izkušnjo s šestindvajsetletnim newyorškim zavarovalniškim agentom. Providence Providence je začel zanemarjati delo, do prijateljev je bil vse bolj odbijajoč, doma pa nerazumljivo tihoten. V naslednjih šestih mesecih se je skrivaj boril proti nepričakovanemu nagnjenju in si zadal strog življenjski slog. Ker pa je, kot je bilo že večkrat dokazano, meso šibko, je kar trikrat zapadel v to, česar si ni pomišljal imenovati sramoten greh. Ceno zanj so z razorožujočo točnostjo plačali: Jeff Cosman, odvetnik in kandidat za senatorja, preminil v avtomobilski nesreči, ki ni bila nikoli pojasnjena, Bill Wright, sindikalni vodja iz Seattla, žrtev atentata z očitnim mafijskim pečatom, in Kurten Callemberg, polkovnik in predsednikov vojaški svetovalec, ki so ga našli v vodah jezera Blatt Lake s triinštiridesetkilogramskim nakovalom, privezanim za gležnje. Providence Providence je vsa tri naključja opazil z znanstveno hladnostjo. Še začasa je ugotovil, da je nesreča zadela vsakokrat uglednejšo osebnost. Potem je znorel.

Profesor Benedikt ga je začel zdraviti februarja ’62. V skladu s svojima načeloma se je začel boriti proti fobiji pred neredom, ki je, kot je odkril, spremljala Providencea že od otroštva. Potem se je osredotočil na srčiko problema in v pičlih štirinajstih mesecih pripravil pacienta do tega, da je sprejel svojo homoseksualnost in je ni več skrival. Družina se je na to odzvala s spodobno zbeganostjo. Providence je spet začel delati in povrnilo se mu je določeno duševno ravnovesje. Za popolno ozdravljenje mu je manjkal še zadnji, poglavitni mozaični kamenček, ki ga je doktor Benedikt v svojem jeziku imenoval »vnovična izkušnja šoka«.

»Pravite, doktor, da naj se spet zalezem v predmestni kino s kakim hudimanim mulcem?«

»Tudi v savni bi šlo.«

Providence Providence je odlašal mesece in mesece. V njem je tlel rahel strah in ga vsakokrat ustavil v najprimernejšem trenutku. Toda doktor Benedikt ga je z znanstvenim cinizmom še naprej neizprosno priganjal. Nazadnje je imel prav glede bojazni svojega pacienta. Providence Providence je 22. novembra 1963 iz stranišča v seattelskem Lincoln Centru odšel z zardelim obrazom, srajco zunaj hlač in občutkom, da se je vrnil v življenje. Ura je bila dvanajst in trideset minut popoldne. V taistem trenutku je krogla raznesla glavo Johna Fitzgeralda Kennedyja, predsednika Združenih držav.

Z vljudno, a neomajno odločnostjo se je doktor Benedikt branil komentarja glede nenavadnega konca v primeru »Providence«. Znano pa je, da je nekaj mesecev po omenjenih dejanjih nenadoma odslovil paciente, opustil univerzitetno dejavnost in se umaknil v zasebno življenje v svoje poletno domovanje v Corfu. Tam se je v samoti dolga leta ukvarjal z delom, ki naj bi povedalo končno besedo o Boodmanovem sindromu. Peščica tistih, ki so ga v takrat lahko obiskali, priča o njegovem postopnem fizičnem in duševnem propadanju. Vsi soglasno trdijo, da je postal žrtev silne tesnobe in dolgotrajnih depresij. Predvsem pa se je v njem razrasla strašna fobija pred pisanjem: dobesedno strah ga je bilo, da bi delal pravopisne napake, ki jim je pripisoval ogromno in pogubno zlo moč. Dejansko ni mogel ničesar več napisati: pred pisalnim strojem se ga je polastil strah in ni prenesel pogleda na svinčnik ali pero. Za pomoč je moral prositi strojepisko, ki je pisala po njegovem nareku. Prav tej okoliščini že omenjena monografija profesorja Adelgrassa posveča eno celo poglavje, predzadnje po vrsti. V njem nakazuje z nekaj dokazi podkrepljeno domnevo, da začetek Boodmanovega sindroma ni prizanesel niti doktorju Benediktu in da je trdil, da je nehal pisati tistega dne, ko je zaradi preproste pravopisne napake povzročil, da se je prevrnil avtobus na neki londonski progi, in posledično smrt šestih ljudi. Vendar je o tej tezi močno podvomil Goddark v eseju, ki ga je objavil pred dvema letoma v Angliji. Polemike, ki so se vnele, so bile v znanstvenih krogih tako odmevne, da jih tu nima smisla omenjati. Dejstvo je, da je knjiga, ki jo je doktor Benedikt pisal zadnja leta, prišla do nas na šeststo trinajstih tipkanih straneh in brez pripravljalnih in pojasnjevalnih opomb. Kot so strokovnjaki soglasno poudarili, gre za večinoma nepopolno, skicirano in fragmentarno besedilo. Redki odlomki, ki so napisani v dovolj logični disciplini, so se izkazali za nerazumljive in zanemarljive. Veliko je očitno nesmiselnih strani.

Kljub vsemu temu je znanstvena skupnost zdaj sprejela Boodmanov sindrom, ki nastopa v vseh poglavitnih besedilih o zgodovini psihiatrije. Teorije doktorja Benedikta, ki so bile predmet delnih in drugotnih preiskav, so danes najboljše orodje za preučevanje in zdravljenje tega sindroma. Številni študenti, ki so se učili na njih, opravljajo intenzivne terapije po vsem svetu in dosegajo zadovoljive rezultate. Pred štirimi leti so v Kopenhagnu ustanovili Benediktovo nagrado, s katero nagrajujejo najsijajnejše terapevtske dosežke. Zanimivo je, da je prav letos nagrado prejel doktor Grammy, nečak po materini strani večkrat omenjenega sodnika Boodmana.

Sicer pa se je doktor Benedikt usmrtil s strupom za miši 26. aprila leta 1986 (nekateri so opazili nenavadno sovpadanje s katastrofalno nesrečo, ki se je tistega dne zgodila v neki sovjetski jedrski centrali v mestu Černobil). Preden si je doktor Benedikt vzel življenje, je lastnoročno – natančno in počasi, česar ni težko ugotoviti zaradi skoraj otroško čiste pisave – napisal kratko sporočilo. Na tem mestu prvič objavljamo njegovo celotno vsebino: »Ključ garaže je v drugem predalu na desni, v kuhinji. Pozdravite mi gospo Podder in zahvalite se ji za gardenije. Moja telefonska številka je 4423-8781. Ime mi je Benedict Dim-dimnik, dim-dimnik dimnikar. Pojdite vsi v rit. V rit, v rit, v rit. Življenje je ena sama  godlja. Umreti ne bo težje kot spiti kozarec vode.«

764368962_02f166c1fd_z

Prevedla / Traduzione di Veronika Simoniti

Annunci

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione / Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione / Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione / Modifica )

Google+ photo

Stai commentando usando il tuo account Google+. Chiudi sessione / Modifica )

Connessione a %s...