Home

Mario Rigoni Stern, kot ga v zanimivem prispevku predstavlja slovenskim bralcem Tone Frelih / Un interessante contributo (in sloveno) su Mario Rigoni Stern a cura di Tone Frelih 

Sergente

Še vedno imam v nosu vonj po masti na razbeljenem mitraljezu. Še vedno imam v ušesih vse do možganov zvoke snega, ki je škripal pod čevlji, kihe in kašelj ruskih vojakov v opazovalnicah, šelestenje suhih trav, ki jih je bičal veter ob bregovih Dona. Še vedno imam pred očmi kvadrat Kasiopeje, ki mi je vse noči svetila nad glavo, in podporne tramove bunkerja, ki sem jih imel nad glavo podnevi. In kadar pomislim na vse to, vedno občutim grozo tistega januarskega jutra, ko nas je katjuša prvič zasula z raketami iz svojih dvainsedemdesetih cevi.

Osebno sem ga poznal. Ne prav dobro, srečala sva se nekajkrat, nekaj malega se tudi pogovarjala, ne prav pomembne ali osebne reči, še največ o pomenu literarnih nagrad in njihovem vplivu na pisatelje, ki so jih ovenčale nagrade. Spominjam se, sedeli smo v restavraciji in čakali na hrano, ko je glasno in odločno rekel, da so literarne nagrade lahko tudi škodljive, da sfižijo pisatelja. Italijanski znanci za mizo so se najprej začudeno spogledali, zatem se takoj še bolj začudeni zazrli v starega, belolasega gospoda z lepo urejeno belo brado. Bile so to nepričakovane besede iz ust človeka, ki je bil daljnega leta 1971 med ustanovitelji priznane italijanske literarne nagrade ITAS in ki je skoraj dvajset let tudi predsedoval njeni žiriji.

Govorim o pisatelju Mariu Rigoniju Sternu, med slovenskimi bralci malo znanem pa zato v svetu literature zelo čislanem avtorju. Visok, še vedno slok le z malce upognjeno glavo in s palico, s katero si je pomagal, ko ga je bolela noga, je povsod, kamor je prišel, vzbudil pozornost. In kdor ga ni prepoznal, ne bi pomislil, da je srečal Italijana. Ne vem, mogoče bi bolj sodil na Dunaj, v Salzburg ali v München. Še ena neznačilnost za Italijana, ni govoril glasno, besede je izbiral počasi, kot bi tehtal vsako posebej. In pogrkoval je malo. Toda, ko je spregovoril, so ostali za mizo utihnili in ga poslušali. Psihologi bi verjetno zaključili, da je imel človek posebno karizmo.

Mario ali celo samo Rigoni so ga klicali bližnji znanci. Za vse druge je bil »signore«.

In kdo je bil ta »signore«? Rodil se je leta 1921 v Asiagu v številni družini. Malo prej končana prva svetovna vojna je z revščino zaznamovala tudi njegovo družino in otroška leta je preživel med pastirji in kravami, na potepanjih po gozdovih. Sam je zapisal, da je imel rajši igro kot šolo. Sedemnajstleten se je vpisal v gorski oddelek vojaške šole v Aosti, da bi pridobil diplomo vojaka alpinca in že zelo kmalu je napredoval v čin desetarja. Na začetku leta 1940 je postal redni vojak gorskega bataljona, ki se je bojeval najprej v Franciji, od tam je bil poslan v albanske gore, v Grčijo in Jugoslavijo. V zimskem obdobju 1941/1942 je bataljon dobil novo nalogo, pomagati nemški vojski pri osvajanju sovjetskega ozemlja. Mario Rigoni Stern je s svojimi vojnimi kameradi preživel dve leti ob Donu.

Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 so njega in številne druge vojake zajeli Nemci, ga kot vojnega ujetnika prepeljali v koncentracijsko taborišče v zahodni Prusiji, kjer je delal v rudniku do konca vojne. Čeprav komaj živ se je peš čez Alpe maja 1945 srečno vrnil v Italijo. Po vojni je dolga leta služboval v pokrajinskem katastru, zadolžen za njegovo posodobitev.

Velika sreča Maria Rigoni Sterna je bila, da je kmalu po koncu vojne ponovno srečal rojaka, že uveljavljenega kiparja Giovannija Paganina. Prav Paganin ga je zalagal z deli Kafke, Bloka, Lorce, Faulknerja, Hemingwaya, Eliota.

»V tistih letih po vojni sem veliko bral, odkrival sem velika dela francoske in ruske literature pa tudi italijanske pesnike in pisatelje, ki jih je fašizem ignoriral. Zanimala sta me tudi Priroda in Zgodovina.«

V pogovorih s Paganinom mu je pripovedoval o večmesečnem vračanju iz Rusije, o življenju v nemškem taborišču, omenjal je svoje bežne zapiske iz vojnih let. In potem mu je, kot se spominja Rigoni v svoji kratki avtobiografiji, Paganin nekoč rekel: »Zakaj ne napišeš teh svojih spominov?«

Sprejel je spodbudo in dogajanja ob vračanju iz Rusije spravil na papir. Paganin je tudi poskrbel, da je rokopis dobil v roke pisatelj in urednik Elio Vittorini, ki je sredi prejšnjega stoletja skrbel za knjižni program založbe Einaudi. Vittorini je rokopis ocenil kot zelo lepo knjigo spominov in še, da kaj bolj resničnega o vojni še ni prebral.

Kljub tej oceni je kar nekaj let vladal molk. Šele leta 1953 mu je Einaudi poslal avtorsko pogodbo za natis. Vittorini in Italo Calvino, ki je tudi sodeloval pri odločitvi o natisu, sta rokopis naslovila Narednik v snegu.

Vsake toliko je kdo padel v sneg in se s težavo pobral. Zapihal je veter. Sprva skoraj nezaznaven, nato vedno močnejši in nazadnje pravi vihar. Prihajal je neoviran, neznanski, iz brezkončnih step. V mrzli temi je našel nas, uboge stvarce, izgubljene v vojni, nas stresal, nas zanašal. Močno si moral držati odejo, ki ti je varovala glavo in ramena. Toda sneg je prodiral pod njo in kakor borove iglice zbadal obraz, vrat, zapestja. Hodili smo drug za drugim, s sklonjenimi glavami.

Ko so spomini izšli, so bili zelo dobro sprejeti tako pri večini kritikov kot pri številnih bralcih. Prizanesljivi in dobromisleči kritiki so v Rigoniju videli naključnega pisca, ki pa ima v sebi potencial pravega pisatelja. Tisti redki, ki so jih kritizirali, so omenjali predvsem, da v Rigonijevih spominih manjka patriotski duh, da ni opisal vojaških manevrov in strategije, ki je vodila italijanske vojake na ruskih bojiščih, vojaški časopis mu je celo zameril, da je slabo pisal o svojih nadrejenih.

UrogalloPo Naredniku v snegu je spet na spodbudo Itala Calvina objavil zbirko zgodb Gozd divjih petelinov. Pripovedi se vrtijo okrog hribovcev, ki živijo v od sveta odrezanih vaseh, ki ne poznajo drugega kot mleko in polento, ki so jim živali edina druščina. To so zgodbe o preteklosti, obdaja jih patina časa, ki pa jim ne jemlje še danes aktualnih življenjskih modrosti.

Verjetno so Rigonija prav zaradi uspeha Gozda divjih petelinov povabili k sodelovanju pri časopisu Il Giorno in od leta 1964 je v njem precej redno objavljal krajša besedila o naravi, lovu, življenju v gorskih vaseh nad Asiagom.

Na poti mimo neke vasi vidimo trupla pred vhodi v izbe. Ženske in otroci so. Morda so jih presenetili med spanjem, ker so v spalnih srajcah. Gole noge in roke so bolj bele od snega, zdijo se kot lilije na oltarju. Neka ženska je gola na snegu, bolj bela od snega, in sneg ob njej je rdeč. Nočem gledati, toda oni so tam, čeprav ne gledam. Neka mladenka leži z razprtimi rokami, na obrazu ima bel robec. Zakaj to? Kdo je bil? In gremo naprej.

Elio Vittorini je že v uvodu v Narednika zapisal, da Mario Rigoni Stern ni pisatelj klasičnega tipa. Verjetno je treba dodati, da ni znal in ni hotel pisati o rečeh, ki se mu niso zgodile. V svojem prvem književnem delu in tudi v vseh naslednjih je bil predvsem kronist svojega življenja. Njegovih spominov ne moremo označiti kot dnevniške zapise, saj v zgodbah ne najdemo datumov in oznak krajev, kjer so se posamični dogodki odvijali. Namesto forme dnevnika je pred bralci zelo nazorna podoba dogajanja in izzven avtorjevih zapažanj. Rigoni je bolj kot pisatelj izjemen opazovalec življenja okrog sebe in je hkrati zapisovalec svojih odzivov na vojne okoliščine. Pri tem ni egocentrično usmerjen, sebe ne postavlja v prvi plan, ne namenja si posebnega mesta v pripovedih. Z zelo jasnimi besedami in na nezapleten, a pretanjen način skuša naslikati podobo vojaka, ki vojne ne jemlje kot vzvišeno dejanje marveč kot nujno zlo.

Izba, v katero so me sprejeli, je bila prostorna in čista, v njej je stanovala mlada in preprosta družina. V kotu pod oknom sem si pripravil ležišče, kjer naj bi spal. Ves čas, ki sem ga prebil v tej koči, sem preležal na malo slame; ves čas tam, ure in ure zagledan v strop. Popoldne sta bila v izbi le neko dekle in novorojenček. Dekle je sedelo ob zibelki. Zibelka je bila z vrvmi obešena na strop in se je vsakokrat, ko se je otrok premaknil, zagugala kakor čoln. Dekle je sedelo zraven nje in ves popoldan predlo konopljo na kolovratu. Jaz sem strmel v strop in zvok kolovrata je zapolnjeval moje bivanje kot velikanski slap. Včasih sem jo pogledal, in zaradi marčnega sonca, ki je lilo skozi zavesice, se je preja zdela kot zlata, od kolesa pa se je odbijalo tisočero odbleskov. Otrok je tu in tam zajokal; takrat je dekle nežno zazibalo zibelko in mu zapelo. Jaz sem poslušal in nisem črhnil niti besede.

Zanimivo je, kako je v dveh letih, preživetih na ukrajinskih bojiščih ob Donu spremenil odnos do vojne, ki je tako drastično posegla v njegovo življenje. Ni se sramoval priznati svoje zmote. Na začetku, ko je s četo alpincev odhajal v Rusijo, je bil še prepričan, da:

»še ni bilo pravičnejše vojne, kot je ta proti Sovjetski zvezi. Vojna, ki jo bijemo, je kot sveti križarski pohod in srečen sem, da lahko sodelujem.«

Ko pa je v živo doživljal vojne grozote predvsem pri umiku pred prodirajočo sovjetsko armado, je v spominih zapisal povsem drugačen pogled na vojno:

»Sovjeti so se borili, da bi obranili svojo zemljo, domove, družine. Nemci so se borili, prepričani, da se borijo za Tretji Rajh, mi se nismo borili za Mussolinija, niti za kralja, poskušali smo si rešiti svoja življenja.«

Ruskih vojakov, skritih po luknjah, ni bilo ravno mnogo; morda jih je večina že odšla, eden je z dvignjenimi rokami in neoborožen lezel na plan.

Neki alpinec je stal z dolgo puško in bajonetom na cevi in ruskemu vojaku je uspelo z dvignjenimi rokami do polovice prilesti iz luknje. Smehljal se je, zdelo se je kot otroška igra, kajti tudi alpinec se je dobrodušno smehljal, bil je srečen, da je zajel ujetnika: pa še sovjetskega! Akcijo je vodil naš poročnik: tudi on je imel puško in je metal ročne bombe. Zagledal je ruskega vojaka z dvignjenimi rokami in alpinca pred njim, ki sta se začudeno smehljala. »Streljaj! Ustreli ga, cepec!« – mu je zavpil poročnik. »Ustreli ga!«

Oba sta ga razumela, Rus in alpinec, in zgubljeno pogledala okrog sebe. Alpinec je ustrelil. Videl sem boleče skremženi obraz in truplo, ki se je sesedlo v luknjo.

Vsaj še dve deli iz obširnega opusa Maria Rigoni Sterna moramo omeniti. Prvo je nekakšno tematsko nadaljevanje Narednika in že naslov Vrnitev na Don pove veliko. To ni več kronika vračanja iz step pač pa vračanje v kraje, kjer je preživel rusko obdobje vojne. Je nekakšno spominsko potovanje, ki ga Rigoni opravil skoraj trideset let po končani vojni v želji, da še enkrat obišče in v povsem drugačnih okoliščinah podoživi tisti svet.

Na pontonskem mostu, sredi reke neki starec zatopljeno lovi ribe, molče se ustavim ob njem. Čez čas ga vprašam po rusko: »Kak djelà?« – »Ničevo,« mi odgovori, komaj da premakne glavo. In se nasmehne z očmi, ni presenečen, da sem tujec.

Iz vsega srca bi bil rad še dolgo ostal na tem mostu in ribaril s starcem, poslušal šumenje vode ob lesu, medtem ko bi sonce prižigalo barve na jesenskem gozdu. Še ribe, ki jih je izvlekel iz vode, so se svetlikale v zadnjih sončnih žarkih kakor kupole pravoslavnih cerkva. Starec mi jih je hotel podariti.

Pokimal sem mu v pozdrav in se vrnil nazaj po poti.

TonlePripoved, ki izstopa iz Rigonijevega spominskega opusa je roman Zgodba o Tönleju, objavljen leta 1978. Tu izjemoma ne gre za avtobiografsko pripoved, saj je zelo razgibano in dramatično dogajanje postavljeno na konec devetnajstega stoletja in v čas prve svetovne vojne. Osrednji lik je pastir in kmet Tönle, ki se preživlja s kontrabantstvom. Nastopi čas prve svetovne vojne in pred prihodom avstrijskih vojakov se umaknejo vsi vaščani, le Tönle ostane pri svojih ovcah. Vojaki ga odkrijejo, zaprejo, iz taborišča pobegne. Po tednih tavanja se vrne v domačo vas, mora se skrivati, saj so njegove planine spet padle v roke Avstrijcem, ki ga nekega dne najdejo mrtvega v gozdu.

Tönle je počasi, z utrujenim korakom hodil skozi gozd pri Camporossignolu, srečeval vojake, ki so se molče vzpenjali proti bojišču, in poslušal stokanje z nosil z ranjenci. Njegov stari lovski suknjič iz deftina je še dišal po soli in ovcah.

Zapustil je gozd, cesto, steze in se še za eno noč ustavil v staji, skriti med negnoji in jelšami, v globeli, kamor so se zatekale podlasice in podivjane mačke.

Hrup spopada je bil nekoliko pridušen, toda ob zori ga je iz otrplosti vrgel neprekinjen, vse močnejši trušč; ugotovil je, da vsi topovi, tudi tisti velikega kalibra, razpostavljeni ob spodnjih robovih visoke planote, streljajo brez premora.

Za roman Zgodba o Tönleju je bil Rigoni nagrajen s pomembnima literarnima nagradama Premio Campiello in Premio Bagutta. Pisatelj Primo Levi je za Rigonija dejal, da »je to eden največjih italijanskih pisateljev« in italijanski Pen ga je celo predlagal za Nobelovo nagrado.

Kakšno leto pred smrtjo Maria Rigoni Sterna leta 2008 je italijanska televizija po Naredniku v snegu posnela zelo uspešno igrano nadaljevanko.

Kljub slavi in časti doma in pri bralcih številnih prevodov njegovih knjig je Mario Rigoni Stern ostal vse življenje skromen, od sveta nekoliko odmaknjen človek.

Jaz sem si želel miru, da bi lahko v tišini gledal pokrajino, kjer so traktorji orali zemljo in so se ptički spreletavali nad plugi. Tudi takrat, leta 1943, ko se nas je peščica preživelih vkrcala na vlak, ki naj bi nas odpeljal domov, sem odnesel s seboj podobno podobo, ki mi je dolga leta pomagala živeti: ob porušeni vasi, na gričku, ki je bil videti črn na obzorju rdečega neba, je oral osamljen kmet, mršav bel konj je vlekel plug in zdelo se je, kot da dolgi bič, ki ga je držal kmet v roki, podpira nebo.

Tako, še enkrat sem se vrnil domov; a zdaj vem, da je tisti kraj tam doli, med Doncem in Donom, postal najspokojnejši kraj na svetu. V njem vladajo velik mir, velika tišina, neskončna dobrota.

Okno moje sobe uokvirja gozdove in gore, toda daleč, onkraj Alp, ravnin in velikih rek še vedno vidim tiste vasi in tiste ravnine, kjer v svojem miru spijo naši tovariši, ki se niso nikoli vrnili domov v bajto.

Tone Frelih

Prevod odlomkov Irena Trenc Frelih / Traduzione a cura di Irena Trenc Frelih di singoli passi tratti da romanzi dell’Autore

Foto na “naslovnici” / “in copertina”: Wikipedia

Annunci

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione / Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione / Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione / Modifica )

Google+ photo

Stai commentando usando il tuo account Google+. Chiudi sessione / Modifica )

Connessione a %s...