Home

V letu 2015 so v elektronski obliki izšle tri knjige dramatika Krištofa Dovjaka: Dedal, Hčere, pogreb, poroka in v srbščino prevedena komorna igra Herakle, ludilo … (prev. Ivan Antić). Dostopne so na spletu: http://www.e-knjiga.org/ ali na: http://www.dlib.si/.

K Dovjak Hcere pogreb poroka

Dovjakova nova, v digitalni obliki izdana dramska besedila pričajo o enem najplodnejših sodobnih slovenskih in evropskih dramatikov. Z dramskima besediloma Hčere, pogreb, poroka, Dedal in v srbski jezik prevedenim Herakle, ludost … postavlja Dovjak pred bralca zahtevno dramsko besedo, dialog in dogajanje, ki ne pristaja na zakone tržnosti ne na klišeje. Avtor tudi v teh treh dramskih delih ostaja zvest samosvojemu in izpiljenemu stilu, ki ga prevevata tako dramska kot pesniška pisava; z njima že vrsto let oblikuje obširen opus, ki ga je začel z dramama Antigona (1994) in Belle Paris ali obračun v Louvru (2000).

Rečemo lahko, da Dovjak radikalizira in osvežuje tradicijo poetične drame. V tem je svojevrsten naslednik Gregorja Strniše, Dominika Smoleta, Daneta Zajca in mlajši sodobnik Iva Svetine, Borisa A. Novaka. Ob nerazumljivem dejstvu, da je doslej uprizorjeno le eno Dovjakovo delo, Belle Pâris ali obračun v Louvru, ki je doživelo imenitne kritiške odmeve, izdajo njegovih novih treh dramskih besedil toliko bolj pozdravljamo. Gre namreč za odlične bralne drame, ki zaokrožajo obsežna dramsko-avtorska projekta, unikatna za slovenski kulturni prostor. V prvem projektu/opusu z dramskimi besedili Antigona, Belle Paris ali obračun v Louvru, Nioba, Medeja, Fedra Dovjak vztrajno vrača antični mit v slovensko dramatiko. V drugem projektu/opusu pa z izvirnimi dramskimi obdelavami tematike Karolingov ponuja bralcu stilistično dovršeno trilogijo, ki jo sestavljajo drame Pipin Mali, Monjoie Karla Velikega in Hčere, pogreb, poroka.

Verjetno lahko poudarimo, da Krištof Dovjak na svojstven način, včasih blizu italijanskemu filmskemu režiserju, pesniku in dramatiku Pieru Paolu Pasoliniju, pristopa k antičnemu mitu in poskuša na novo opredeliti tragedijo. V svojih dramah ves čas vztrajno išče rešitve za zapleteno situacijo sodobnega časa in izpostavlja etično držo posameznika, ki ostaja odprt za dobro in tako ohranja vero v človeškost. Ob izidu treh Dovjakovih dramskih besedil v digitalni obliki ne moremo prezreti v zadnjih letih objavljenih Dovjakovih dram Nioba, Medeja, Fedra, v katerih dramatik, ves čas naklonjen principu ženskega, izpostavlja položaj posameznic, njihovo moč, upornost, neuklonljivost in prežetost s tremi temeljnimi kategorijami: ljubezen, vera, upanje.

V dramskih besedilih Dedal in Herakle, ludost … se Dovjak sicer posveča moškima figurama, vendar oba naslovna junaka radikalno deheroizira in v ospredje spet postavi ženske kot nosilke upanja, novega.

V Dedalu se ogne zgodbi o Dedalovi tragični izgubi sina Ikara in v ospredje postavlja zločin, ki ga Dedal zagreši nad nečakom Talosom, ko ga, gnan od zavisti, pahne čez obzidje. Ob Dedalovem zločinu dramatik izpostavlja, konfrontira institut sodišča s krvnim maščevanjem, vendar pri tem poudarja/uprizarja predvsem to, da je tudi tožba kot taka lahko nezadostno, pomanjkljivo in paradoksno dejanje, absurd. Ko sodniki izženejo Dedala zaradi zločina in zadostijo Polikastinemu iskanju pravice, se tožnica sooči (dramatik spretno obnavlja tudi klasične tragiške prijeme) s hamartijo, tragično, usodno zmoto, in spozna, da je s tožbo proti bratu nehote, posredno zakrivila tudi izgon nedolžnega nečaka Ikara. Tema izgnanstva, begunstva, ki je ob vojnah na Bližnjem vzhodu in valovih beguncev na evropskih tleh tako aktualna, je tudi ves čas rdeča nit dramskega besedila Dedal. Ob tej temi avtor izpostavlja kraljico Pazifao in njenega moža Minosa II. kot tista, ki se tujstva ne ustrašita, nasprotno, sprejemata ga kot rešitev, pogoj za preporod in obstanek Krete, ki je v Dovjakovem Dedalu predvsem metafora naše civilizacije.

K Dovjak Herakle Ludilo

V dramskem besedilu Herakle, ludilo … – v srbščino jo je odlično prevedel Ivan Antić – Dovjak izpostavlja vojno in verjetno ni čudno, da je pritegnila prevajalca, ki je odraščal v času Miloševičevega režima. Pretresljivo in ponekod do skrajnih meja, na več mestih z dionizično zanesenostjo napisano dramsko besedilo vključuje tako epilepsijo kot vietnamski sindrom naslovnega junaka in se skozi vse dogajanje ukvarja s prepletanjem herojstva in vojnega zločina. Dovjak namreč Herakleja drzno interpretira kot vojščaka verske vojne in kot vojnega zločinca, ki pa s pomočjo slepe Deklice (spet ključna ženska dramska figura), spozna zmoto in zaslepljenost in se upre manipulaciji oblastnikov. Dovjak, ki ga je očitno inspiriral predvsem Houellebecqov roman Osnovni delci, prinaša z dramskim likom Deklice v slovensko literaturo temo genetike in se v tej ves čas črni, črni drami sprašuje o tem, kolikšne so možnosti popravljanja človeške duše.

V Hčerah, pogrebu, poroki, ki jih odlikujejo odlični dialogi, monologi in niansirana notranja psihološka stanja glavnih junakinj, dramatik z likom Hiltrude, ki se zaveže branju, bralni kulturi in ob koncu igre nadrealistično ponikne v zapisano, v besede, opozarja predvsem na pomen duha, humanizma, kulture, ki je ključnega pomena za naš skupni upor proti pridobitniškemu in politikantskemu pragmatizmu, rakasti rani globaliziranega sveta. Čeprav sta čas in dogajanje te drame postavljena na dan smrti in pokopa Karla Velikega, gre v tem besedilu pravzaprav za poglobljeno dramsko analizo našega čedalje bolj izpraznjenega vsakdanjika, ki se ne meni več za pisano besedo in drvi v norost, v hlapčevsko podrejenost nevidnim oblastnikom.

Dovjak se za prikaz današnjega stanja v vseh treh dramskih besedilih, ki so izšla kot elektronske knjige, vseskozi vrača v preteklost. V svoji dramatiki, ki jo odlikujejo psihološko prefinjen dialog in pesniško navdahnjeni monologi, se ukvarja bolj s posamičnim kakor s splošnim in ohranja tisto ustvarjalno energijo, ki kot subjektivno dojemanje in prikazovanje sveta zalebdi nad zgodovino. V treh elektronskih knjigah, ki so nam na voljo v brezplačno branje, dramatik opozarja predvsem na to, da zgodovino pišejo zmagovalci, vloga in naloga umetnika, pisatelja pa je, da jo s subjektivizmom in občutljivostjo relativizira, oživči na nov, izviren način.

Veronika Simoniti

Skulpture na naslovnicah: Nesim Tahirović

 

Annunci

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione / Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione / Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione / Modifica )

Google+ photo

Stai commentando usando il tuo account Google+. Chiudi sessione / Modifica )

Connessione a %s...