Home

Ob 30-letnici smrti velikega italijanskega pisatelja Itala Calvina objavljamo v slovenskem prevodu njegov v marsičem še zelo aktualni esej o politični rabi literature. /

Nel trentesimo anniversario della morte del grande Italo Calvino (Siena, 19 settembre 1985) pubblichiamo, in traduzione slovena, il suo – in molti punti ancora oggi attuale – saggio letterario Usi politici giusti e sbagliati della letteratura[1] (da Una pietra sopra. Discorsi di letteratura e società, Einaudi 1980)


Calvino2

Siccome, per questioni di diritti d’autore, non possiamo pubblicare l’intero saggio in lingua italiana, eccone alcuni passi; vi invitiamo a riflettere su che cosa è cambiato – se qualcosa è cambiato –  dai tempi in cui è stato scritto:

«Quando i politici e i politicizzati s’interessano troppo alla letteratura è un brutto segno – brutto segno soprattutto per la letteratura – perché è allora che la letteratura è più in pericolo. Ma è un brutto segno anche quando non ne vogliono sentir parlare – e questo succede tanto agli uomini politici borghesi più tradizionalmente ottusi quanto ai rivoluzionari più ideologizzati –, un brutto segno soprattutto per loro, perché dimostrano di temere ogni uso del linguaggio che mette in questione la certezza del loro linguaggio.»

«Negli anni più recenti, […] si è allargata la coscienza della complessità della società in cui viviamo, anche se nessuno può pretendere d’avere una soluzione in tasca. […] Qual è il posto della letteratura in tale situazione? […] C’è la pressione dei mass-media che spinge lo scrittore a scrivere sui giornali, a partecipare alle tavole rotonde televisive, a dare la sua opinione su qualsiasi cosa egli possa sapere o non sapere.»

«Più il linguaggio politico diventa astratto e stanco, più si avverte una domanda inespressa di un linguaggio diverso, più personale e diretto. Anche più provocatorio: la provocazione è la funzione pubblica più richiesta nell’Italia d’oggi. La vita e la morte e la vita postuma di Pasolini hanno consacrato il ruolo dello scrittore come provocatore. In tutto questo c’è un errore di fondo.»

«La società d’oggi invece chiede allo scrittore di alzare la voce se vuol essere ascoltato, di proporre idee di effetto sul pubblico, di estremizzare ogni sua reazione istintiva. Ma anche le affermazioni più sensazionali ed esplosive passano sopra la testa dei lettori: tutto è come niente, come il rumore del vento […]. Nell’oceano delle parole, stampate o trasmesse, le parole del poeta o dello scrittore si perdono. Questo è il paradosso del potere della letteratura: sembra che solo dove la letteratura è perseguitata essa mostri i suoi veri poteri, sfidando l’autorità, mentre nella nostra società permissiva essa sente d’essere usata solo per creare un qualche gradevole contrasto, in una generale inflazione verbale. (Eppure, dovremmo essere così pazzi da lamentarcene? Volesse il cielo che anche le dittature capissero che per sbarazzarsi dei pericoli della parola scritta il sistema migliore è quello di considerarla una cosa che non conta nulla!). La narrativa, la poesia, la critica letteraria acquistano in quei paesi uno speciale peso specifico politico in quanto dànno voce a tutti coloro che sono senza voce. Noi che viviamo in una condizione di libertà letteraria sappiamo che questa libertà implica una società che si muove, dove molte cose stanno cambiando (in meglio o in peggio, questo è un altro problema).»

«La letteratura è uno degli strumenti di autoconsapevolezza d’una società, non certo il solo, ma uno strumento essenziale perché le sue origini sono connesse alle origini di vari tipi di conoscenza, di vari codici, di varie forme del pensiero critico. Insomma ciò che io credo è che ci siano due modi sbagliati di considerare una possibile utilità politica della letteratura. Il primo è di pretendere che la letteratura debba illustrare una verità già posseduta dalla politica, cioè credere che l’insieme dei valori della politica sia qualcosa che viene prima e a cui la letteratura deve semplicemente adattarsi. Quest’opinione implica un’idea di letteratura come qualcosa di ornamentale e superfluo, ma implica anche un’idea di politica come qualcosa di fisso e sicuro di sé, idea che sarebbe disastrosa. Credo che una simile funzione di pedagogia politica si può concepire solo al livello di cattiva letteratura e di cattiva politica. L’altro modo sbagliato è quello di vedere la letteratura come un assortimento di eterni sentimenti umani, come la verità d’un linguaggio umano che la politica tende a dimenticare e che va dunque ricordata ogni tanto. Questa concezione apparentemente lascia più spazio alla letteratura, ma in pratica le assegna un compito di conferma di ciò che già si sa, o magari d’ingenua provocazione elementare, col piacere giovanile della freschezza e della spontaneità. Dietro questa concezione c’è l’idea d’un insieme di valori stabili che la letteratura ha il compito di conservare; c’è un’idea classica e immobile d’una letteratura depositaria di una verità data. Se accetta di assumersi questo ruolo, la letteratura limita se stessa a una funzione di consolazione, conservazione, regressione, funzione che credo più dannosa che utile. Questo vuol dire che ogni uso politico della letteratura è sbagliato? No, credo che, come ci sono due modi sbagliati, così ce ne siano due giusti. La letteratura è necessaria alla politica prima di tutto quando essa dà voce a ciò che è senza voce, quando dà un nome a ciò che non ha ancora un nome, e specialmente a ciò che il linguaggio politico esclude o cerca d’escludere. Intendo aspetti situazioni linguaggi tanto del mondo esteriore quanto del mondo interiore; le tendenze represse negli individui e nella società. La letteratura è come un orecchio che può ascoltare al di là di quel linguaggio che la politica intende; è come un occhio che può vedere al di là della scala cromatica che la politica percepisce. Allo scrittore, proprio per l’individualismo solitario del suo lavoro, può accadere d’esplorare zone che nessuno ha esplorato prima, dentro di sé o fuori; di fare scoperte che prima o poi risulteranno campi essenziali per la consapevolezza collettiva.»

«Ma c’è anche, io credo, un altro tipo d’influenza, non so se più diretta ma certo più intenzionale da parte della letteratura, cioè la capacità d’imporre modelli di linguaggio, di visione, d’immaginazione, di lavoro mentale, di correlazione di fatti, insomma la creazione (e per creazione intendo organizzazione e scelta) di quel genere di modelli-valori che sono al tempo stesso estetici ed etici, essenziali in ogni progetto d’azione, specialmente nella vita politica. Ecco dunque che […] credo in un tipo d’educazione attraverso la letteratura, un tipo d’educazione che può dare i suoi effetti solo se è difficile e indiretta, se implica l’arduo raggiungimento d’un rigore letterario.»


 DSCF1951

Italo Calvino: Pravilne in napačne politične rabe literature[2]

Ko sem prejel vabilo na vaš kolokvij, sem najprej pomislil na to, kar mi običajno pride na misel v podobnih primerih: skušal sem se spomniti, ali imam kakšen spis, ki se ga nedavno napisal o literaturi in politiki in bi vam ga lahko prebral, kakšen poseg v eno od številnih razprav na to temo. In opazil sem, da nimam nič pripravljenega: že več let se ni zgodilo, da bi o tem kaj napisal ali povedal.

Če spet pomislim, je to zelo čudno. V mojih mladih letih, od 1945. naprej in skozi vsa petdeseta in pozneje, so bila prevladujoča vprašanja odnosi med pisateljem in politiko. Rekel bi lahko, da so se vse razprave vrtele okrog te zadeve. Mojo generacijo bi lahko definirali kot tisto, ki se je začela ukvarjati z literaturo in politiko sočasno.

Zadnja leta pa se mi je pogosto zgodilo, da sem se ukvarjal s tem, kako potekajo politične zadeve in kako gredo literarne, toda kadar mislim na politiko, mislim zgolj na politiko, in kadar mislim na literaturo, mislim zgolj na literaturo. Ko se danes soočam s tema problematikama, imam ločena občutka, in oba sta občutka praznine: praznine političnega projekta, v katerega bi mogel verjeti, in praznino literarnega projekta, v katerega bi mogel verjeti.

Na globlji ravni pa se zavedam, da vozel odnosov med politiko in literaturo, ob katerega smo se spotaknili v mladosti, še ni razrešen: naši koraki se še zmeraj zapletajo v njegove razcefrane in oguljene ostanke.

V šestdesetih se je zgodilo nekaj, kar je globoko spremenilo veliko konceptov, s katerimi smo imeli opraviti, čeprav jih še naprej imenujemo z istimi izrazi. Ne vemo še, kaj bo to pomenilo kot skrajni vplivi na prihodnost naše družbe, vem pa že, da se je zgodila revolucija uma, intelektualni prevrat. Če bi morali za ta proces poiskati strnjeno definicijo, bi lahko rekli, da je ideje o človeku kot subjektu zgodovine konec in da je treba antagonista, ki je človeka vrgel s prestola, še zmeraj imenovati človek, čeprav je to povsem drugačen človek kot prej: to pomeni v »velikih številkah« eksponentno naraščajoči človeški rod po vsem planetu, eksplozijo metropol, neobvladljivost družbe in ekonomije ne glede na to, kateremu sistemu pripadata, konec ekonomskega in ideološkega evrocentrizma, zahteve po vseh pravicah za izobčene, zatirane, pozabljene, neartikulirane. Vsi parametri, kategorije, antiteze, ki smo jih uporabljali, da smo definirali, klasificirali, načrtovali svet, so postavljeni pod vprašaj. Ne samo tisti, ki se bolj navezujejo na zgodovinske vrednote, ampak tudi tisti, ki so bili dozdevno trdne antropološke kategorije: razum in mit, delo in eksistenca, moški in ženska in celo polarnosti najosnovnejših topologij: afirmacija in negacija, zgoraj in spodaj, subjekt in objekt.

Zadnja leta se moja premišljevanja o politiki in literaturi vrtijo okrog njune nezadostnosti spričo nalog, ki jih vsiljujejo spremembe našega mišljenja.

Morda bi moral na samem začetku bolje opredeliti situacijo našega domačega mikrokozmosa italijanske literature, če hočem razložiti to, kar so novega prinesla šestdeseta leta.

V petdesetih sta si italijanska književnost in še posebej roman prizadevala predstaviti etično in družbeno zavest sodobne Italije. V šestdesetih so to zahtevo napadli na dveh frontah. Na fronti literarne forme, ali bolje, na fronti, ki ni bil samo formalna, ampak tudi epistemološka in eshatološka, je stala nova avantgarda, ki je napadla italijansko prozo in ji očitala, da je razčustvovana, zastarela in hinavsko tolažilna; samo slovit prelom v jeziku, prostoru in času pripovedi bi lahko predstavljal sodobnost in demistificiral njene predstave.

Obenem je na fronti politično angažirane kritike najradikalnejše krilo kritikov napadalo in rušilo hoteno eksemplaričnost angažirane literature in jo pri tem obtožilo populizma.[3] Torej se je tudi na tej fronti pripravljal teren za revanšo avantgarde ali pač literature negacije, se pravi tiste literarne drže, ki ji ne gre za to, da bi dala pozitiven nauk, temveč le, da bi zaznamovala točko, na kateri smo.

Poleg teh dveh napadalnih front moram upoštevati še tretjo, nič manj pomembno: kulturno zaledje italijanske književnosti se je postopno povsem prenovilo; lingvistika, teorija informacije, sociologija množičnih občil, etnologija in antropologija, strukturalni študij mitov, semiologija, prenovljena raba psihoanalize, prenovljena raba marksizma so postali običajno orodje za razstavljanje literarnega objekta in njegovo razčlenjevanje na primarne elemente.

Menim, da se je zdaj literatura znašla v situaciji, ki je obetavnejša kot kadarkoli. Teren se je očistil velikih nesporazumov, ki so viseli nas povojnimi razpravami.

Destrukturacija literarnega dela je lahko utrla pot novemu vrednotenju in novi strukturaciji. Kaj se je iz tega izcimilo? Nič oziroma prav nasprotno od tistega, kar je bilo mogoče pričakovati. In to iz razlogov tako znotraj kakor zunaj literarnega gibanja.

V Italiji je novi politični radikalizem študentov iz oseminšestdesetega zaznamovalo zavračanje literature. Niso predlagali literature negacije, temveč negacijo literature. Literaturo so obtoževali predvsem, češ da je izguba časa v nasprotju z edino pomembno stvarjo: akcijo. Da je bil kult akcije predvsem star literarni mit, so dojeli – oziroma dojemajo – zelo počasi.

Rad bi povedal, da ta drža ni bila povsem zgrešena: pomenila je zavračanje povprečne, tako imenovane družbene literature, zavračanje napačne podobe angažiranega pisatelja; tako so se na neki način približevali pravilnemu vrednotenju družbene funkcije literature, bolj kakor skozi katerikoli zlagan tradicionalni literarni kult.

To pa je bilo – govorim v preteklem času, ker verjamem, da se je nekaj le spremenilo – tudi znamenje samoomejevanja, ozkih obzorij, nezmožnosti, da bi videli kompleksnost stvari.

Kadar se politiki in politikanti preveč zanimajo za literaturo, je to slabo znamenje – slabo znamenje predvsem za literaturo – saj je prav tedaj literatura v nevarnosti. Slabo znamenje pa je tudi, kadar nočejo slišati o njej – in to se dogaja tako bolj tradicionalno zakrnelim meščanskim politikom kakor bolj ideologizirajočim revolucionarjem – slabo znamenje predvsem zanje, ker kažejo, da se bojijo vsakršne rabe jezika, ki postavlja pod vprašaj gotovost njihove govorice.

Kakorkoli že, do stika med novima avantgardama, literarno in politično, ni prišlo. Literarna avantgarda je izgubila potencialne rezerve bralcev, ki si jih je obetala. In že poraženi pisatelji iz petdesetih let so znova zavzeli svoje položaje. Literatura ne more pustiti praznih mest, ne da bi jih kdo zasedel: v najslabšem primeru slabi pisatelji in v najboljšem pisatelji tradicionalnega kova.

V zadnjih letih so se vse bolj simplicistične drže v politiki izjalovile in razširila se je zavest o kompleksnosti družbe, v kateri živimo, čeprav nihče ne more trditi, da ima rešitev na dlani. Današnji položaj v Italiji je na eni strani situacija naraščajočega slabšanja in korupcije našega institucionalnega kadra – in na drugi strani situacija kolektivnega zorenja in iskanja poti za samoupravo.

Kakšno je mesto literature v takšni situaciji? Reči moram, da položaj na tem področju ni nič manj zapleten kakor na političnem. Obstaja širše nacionalno bralstvo italijanskega romana, in to predvsem, kadar obravnava politiko in novejšo zgodovino, ne na didaktičen način izpred tridesetih let, ampak problematsko. Na drugi strani pa je pritisk množičnih občil, ki sili pisatelja, da piše po časopisih, se udeležuje televizijskih okroglih miz, pove svoje mnenje o katerikoli stvari, ki jo more vedeti ali pa ne. Pisatelju je dana možnost, da zavzame izpraznjeno mesto razumljivega političnega diskurza. Toda ta naloga se zdi prelahka (zelo lahko je izražati splošne trditve brez kakršnekoli praktične odgovornosti), medtem ko bi morala biti nekaj najtežjega, s čimer se more pisatelj soočiti. Bolj ko politični jezik postaja abstrakten in obrabljen, bolj je zaznati neizraženo zahtevo po drugačnem jeziku, bolj osebnem in neposrednem. Tudi bolj provokativnem: provokacija je javna funkcija, po kateri je danes v Italiji največ povpraševanja. Pasolinijevo življenje in smrt in posmrtno življenje so potrdili vlogo pisatelja kot provokatorja.

V vsem tem tiči temeljna napaka. Od pisatelja se zahteva, da zagotovi preživetje tistega, kar se imenuje humano v svetu, kjer se vse kaže kot nehumano; da zagotovi preživetje humanega diskurza, da bi nas potolažil zaradi izgube humanosti vsakega drugega diskurza in razmerja. In kaj razumemo kot humano? Po navadi tisto, kar je humoralno, emocionalno, pristno, kar ni stroga nepopustljivost. Zelo redek je primer, da bi kdo verjel v rigoroznost literature, ki bi bila višja in v nasprotju z lažno rigoroznostjo govoric, ki danes vodijo svet.

Letos je Nobelovo nagrado prejel Eugenio Montale, toda le malokdo se danes spomni, da je moč njegove poezije v njegovem tihem govorjenju brez kakršnihkoli emfaz, v skromnem in negotovem tonu. Prav zato je pritegnil pozornost toliko poslušalcev in njegova navzočnost je močno vplivala na tri generacije bralcev. Tako si literatura utira svojo pot: njena »učinkovitost«, njena »moč«, če obstajata, sta te vrste.

Današnja družba pa od pisatelja zahteva, da povzdigne glas, če hoče, da ga poslušajo, da ponudi ideje, ki imajo učinek na občinstvo, da vsako svojo instinktivno reakcijo prižene do skrajnosti. Toda tudi najbolj senzacionalne in eksplozivne trditve odjadrajo med glavami bralcev: vse je kakor nič, kakor piš vetra; komentarji so kvečjemu zmajevanje z glavo kakor ob vragoliji kakega pobalina; vsi vedo, da so besede samo besede in ne povzročajo nesoglasij s svetom, ki jih obdaja, ne vsebujejo nobene nevarnosti ne za pisatelja ne za bralca. V morju besed, natisnjenih ali predvajanih, se besede pesnika ali pisatelja izgubijo.

To je paradoks moči, ki jo ima literatura: zdi se, da literatura kaže svojo resnično moč in kljubuje oblasti le tam, kjer jo preganjajo, v naši permisivni družbi pa čuti, da jo uporabljamo zgolj za ustvarjanje kakšnega prijetnega kontrasta v vsesplošni inflaciji besed. (Pa vendar, naj bomo tako neumni, da bi se pritoževali? Ko bi le Bog hotel, da bi tudi diktature doumele, da je najboljši način, kako se otresti nevarnosti pisane besede, ta, da jo imajo za stvar, ki nič ne šteje!)

Najprej se moramo spomniti, da tam, kjer preganjajo literaturo, ne preganjajo le nje, ampak je prepovedanih tudi veliko drugih vrst govora in mišljenja (in predvsem politične misli). Pripovedništvo, poezija, literarna kritika v teh deželah zadobijo posebno politično specifično držo, saj dajejo glas vsem tistim, ki so brez glasu. Mi, ki živimo v razmerah literarne svobode, vemo, da ta svoboda implicira družbo, ki se giblje, v kateri se veliko stvari spreminja (v dobrem in slabem, to je drugo vprašanje), in tudi v tem primeru gre za razmerje med literarnim sporočilom in družbo, ali natančneje, med sporočilom in možno stvaritvijo družbe, ki ji je namenjeno. To je razmerje, ki šteje, in ne odnos do politične oblasti – danes, ko oblastniki ne morejo reči, da imajo družbo na vajetih, ne v demokracijah ne v levičarskih ali desničarskih avtoritarnih režimih. Literatura je eno od orodij za zavest neke družbe o sami sebi, seveda ne edino, vendar bistveno orodje, kjer je njen izvor povezan z različnimi vrstami védenja, z različnimi kodeksi, z različnimi oblikami kritične misli.

Skratka, verjamem, da obstajata dva napačna načina presoje o možni politični uporabnosti literature.

Prvi je trditev, da mora literatura ponazarjati resnico, ki jo ima politika že v lasti, se pravi verjeti, da je skupek političnih vrednot nekaj, kar je na prvem mestu in čemur se mora literatura kratko malo prilagoditi. To mišljenje implicira idejo o literaturi kot o nečem, kar je za okras in odveč, implicira pa tudi idejo o politiki kot nečem trdnem in prepričanem o samem sebi; ta ideja pa bi bila nekaj katastrofalnega. Mislim, da si je mogoče podobno funkcijo politične pedagogike zamisliti le na ravni slabe literature in slabe politike.

Drugi napačni način je videti literaturo kot zbirko večnih človeških čustev, kot resnico človeške govorice, ki jo politika vse bolj pozablja in se je je potemtakem tuintam treba spomniti. To pojmovanje literaturi na videz pušča več prostora, v praksi pa ji zadaja nalogo, da potrjuje to, kar se že ve, ali celo nalogo nedolžne elementarne provokacije z mladostnim veseljem do svežine in spontanosti. Za tem pojmovanjem stoji ideja o nekem skupku uveljavljenih vrednot in naloga literature je, da jih ohrani; to je klasična in negibna ideja o literaturi hraniteljici neke dane resnice. Če literatura sprejme to vlogo, se omeji na tolažilno, konservativno, regresivno vlogo, vlogo, ki se mi zdi bolj škodljiva kot koristna.

Ali to pomeni, da je vsaka politična raba literature napačna? Ne, rekel bi: kakor obstajata dva napačna načina, tako obstajata tudi dva pravilna.

Politika potrebuje literaturo predvsem, kadar ta posodi glas tistemu, kar je brez glasu, kadar imenuje to, kar še nima imena, in še posebno, kadar da glas temu, kar politični jezik izključuje ali skuša izključiti. Mislim na vidike, situacije, govorico tako v zunanjem kakor v notranjem svetu; na zatiranje stremljenja v posameznikih in družbi. Literatura je kakor uho, ki sliši stvari onstran tistega jezika, ki ga razume politika; je kakor oko, ki vidi onstran barvne lestvice, ki jo zaznava politika. Pisatelju se prav zaradi samotarskega individualizma njegovega dela dogaja, da raziskuje področja, ki jih ni raziskal še nihče, znotraj ali zunaj sebe; da odkrije stvari, ki bodo prej ali slej postale za kolektivno zavest bistvena področja.

To je še zelo posredna uporabnost, nenamerna in naključna. Pisatelj gre svojo pot in naključje ali družbene in psihološke determinante ga pripeljejo do odkritja nečesa, kar lahko postane pomembno tudi za politično in družbeno akcijo. Naloga družbeno-političnega opazovalca je, da ničesar ne prepusti naključju, da uporabi lastno metodo v literarnem dejanju tako, da ne pusti, da bi se mu kaj izmaknilo.

Je pa tudi, tako mislim, neka druga vrsta vpliva literature, ne vem, ali neposrednejša, vsekakor pa bolj namerna, se pravi zmožnost, da vzpostavi modele jezika, vizije, domišljije, umskega dela, korelacije dejstev, skratka, ustvarjanje (in z ustvarjanjem mislim organiziranje in izbiro) tiste vrste modelnih vrednot, ki so estetske in etične obenem, bistvene v vsakem načrtu akcije, posebej še v političnem življenju.

Potem ko sem izključil politično pedagogiko iz literarnih funkcij, se torej spet zalotim pri trditvi, da verjamem v neko vrsto vzgoje z literaturo, vzgoje, ki je lahko učinkovita le, če je težavna in posredna, če implicira težavno doseganje literarne rigoroznosti.

Katerikoli rezultat, ki ga doseže literatura, se, če je rigorozen, lahko kaže kot trdna točka za vsako praktično dejavnost, za tistega, ki si prizadeva zgraditi tako neomajen in kompleksen umski red, da bi ta vseboval nered sveta, za tistega, ki hoče vzpostaviti tako subtilno in gibčno metodo, da bi nadomestila odsotnost vsakršne metode.

Govoril sem o dveh pravilnih rabah, zdaj pa bom določil še tretjo, ki se navezuje na kritični način, na katerega literatura vidi samo sebe. Če so nekoč na literaturo gledali kot na ogledalo sveta ali kot na neposredni izraz čustev, zdaj ne moremo več pozabiti, da knjige sestojijo iz besed, znakov, gradbenih postopkov; nikoli ne moremo pozabiti, da se tega, kar knjige sporočajo, včasih ne zaveda niti sam avtor, da knjige včasih povejo kaj drugega in ne tisto, kar so imele namen povedati, da je v vsaki knjigi en del, ki je avtorjev, in del, ki je anonimno in kolektivno delo.

Ta vrsta zavesti ne vpliva le na literaturo: koristi lahko tudi politiki, ki naj odkrije, koliko je v njej samo besedne konstrukcije, mita, literarnega toposa. Politika mora kakor literatura predvsem poznati samo sebe in ne zaupati sami sebi.

Nazadnje bi povedal tudi tole: tudi če danes ni mogoče, da bi se kdorkoli čutil nedolžnega, tudi če lahko v vsem, kar nekdo stori ali reče, odkrijemo skriven vzgib, vzgib belca ali moškega ali nekoga, ki živi od rente, ali nekoga, ki pripada določenemu ekonomskemu sistemu, ali nekoga, ki trpi zaradi nekega nevrotičnega kompleksa, nas vse to ne bi smelo pripeljati niti do občutka vsesplošne krivde niti do vsesplošnega obtoževanja.

Ko se zavemo svoje bolezni ali svojih skrivnostnih vzgibov, smo jih že postavili na tehtnico. Kar šteje, je način, kako sprejemamo svoje motivacije in preživljamo njihovo tehtanje. To je edina možnost, ki jo imamo, da postanemo drugačni, kakor smo, se pravi, edini način, da začnemo izumljati nov način življenja.


[1] Right and wrong political uses of Literature, conferenza letta ad Amherst (Massachusetts), il 25 febbraio 1976, in occasione d’un colloquio sulla politica europea indetto dall’ European Studies Program dall’Amherst College.

[2] Right and wrong political uses of Literature, predavanje v angleščini, ki ga je imel Calvino v Amherstu (Massachusetts) 25. februarja 1976 na kolokviju o evropski politiki. Predavanje najdemo v zbirki Una pietra sopra, Einaudi, 1980 (op. prev.), v pričujočem (tu nekoliko spremenjenem) prevodu Veronike Simoniti pa je izšlo v 176. številki Nove revije, letn. XV, decembra 1996.

[3] Gre za knjigo Alberta Asorja Rose Scrittori e popolo. Saggi sulla scrittura populista in Italia, Samonà e Savelli, Rim 1967.

Annunci

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione / Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione / Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione / Modifica )

Google+ photo

Stai commentando usando il tuo account Google+. Chiudi sessione / Modifica )

Connessione a %s...