Home

Za pokušnjo objavljamo zgodbo Sergia Sozija Stvari se spreminjajo (Le cose cambiano), iz zbirke Diorama, ki izide 1. junija 2015 pri Splēn Edizioni. Zgodbo si lahko v italijanskem izvirniku preberete na tejle povezavi: http://www.splen.it/wp-content/uploads/2015/01/dior_preview1.pdf

Diamo in anteprima il racconto di Sergio Sozi Stvari se spreminjajo, traduzione slovena di Le cose cambiano, contenuto nella raccolta Diorama, in uscita il 1 giugno 2015 per i tipi della Splēn Edizioni. Per la versione originale in italiano, cliccate sul link: http://www.splen.it/wp-content/uploads/2015/01/dior_preview1.pdf


Stvari se spreminjajo

Pel je najlepše tarantele Salentskega polotoka, pravijo, da brez najmanjše težave, znal je besedila in vedel je za značilne premore in melodije, čeprav ni v tistih krajih nikoli živel.

Da bi bil Genesio takšen dar podedoval od prednikov iz Apulije, se zdi nemogoče in prav tako bi bilo napak sklepati, da je bil glasbeno izobražen, saj je sam dal vsem razločno vedeti, da ne zna prebrati ene same partiture. Toda odkar se je prikazal v tistem istrskem mestecu, kot bi ga bilo bruhnilo iz nedrij zemlje, je krajevne navade zaznamoval dotlej neznan in nepričakovan preobrat.

Vsa Izola je začela izžarevati posebno življenjsko moč, ki je prebivalci  niso pomnili vse od časov, ko je bil ta mos maiorum še nekaj običajnega. Težko bi obnovil vse njegove značilnosti, vendar bo za predstavo morda za zdaj dovolj, če orišem dogodek iz tistega srečnega in vznemirljivega obdobja.

Zgodilo se je v eni izmed uličic, ki so se vile po starem mestnem jedru, le nekaj korakov od Jadranskega morja, na katerem so se gnetli majhni motorni čolni, jahte in ribiške ladje. Obmorsko mestece je, kot pravzaprav vso Evropo, preplavljal mrgoleč tok elektronskih zvokov, zvonjenja in cingljanja ob spremljavi nepretrganega mehaničnega lajnanja in brbotanja motorjev, zaradi katerih so se Izolčani bolj malo pogovarjali.

Proti večeru se je Genesio kot po navadi ugnezdil blizu vhoda v neko palačo, zavit samo v svetlo bombažno tuniko, in si sede zapel pesem iz svojega neskončnega repertoarja. Nikoli ni prosjačil in tudi z mimoidočimi se ni spogledoval; vse, česar je bil zmožen, je bila odločitev, ali bo pel zase ali za druge. Tistega dne je očitno sklenil, da bo pel za druge, saj so se mu črne oči dolgo lesketale in se potem skoraj potopile v moje, jaz pa sem s hitrim in nezaupljivim pogledom hotel samo mimo po tisti ozki ulici, polni trgovinic, natrpanih s preprostimi ali izumetničenimi slikami.

Nenadoma se nisem mogel več ganiti, kot da bi mi roke in noge priklenilo na švigajoče in navihano petje. Potem – po ne vem koliko časa, verjetno čez nekaj minut – sem se zavedel, da tarantela v mojih ušesih še naprej razvija isti pripev, ne da bi se pretrgala njena natančna pripoved mistične obsedenosti, čeprav so Genesijeve levantinske glasilke že obmolknile.

Skušal sem si priklicati prejšnje misli, vendar zaman: očitno je zgodba samo čakala, da se dopolni, in ni dopuščala, da bi jo kdo namenoma pretrgal. Genesio vlaknastih obrvi in mesnatih, pirogi podobnih ustnic je medtem nemoteno s tleskanjem prstov desnice v ritmu spremljal moj notranji solo … ne da bi zgrešil en sam takt.

Nazadnje je s staro devico, ki je odeta v črnino v pesmi pravkar legla na neoskrunjeno posteljo, utihnil tudi Genesijev glas v moji glavi in lahko sem se vrnil k vsakdanjim opravkom. Tedaj sem opazil, da se je pevec s sklonjeno glavo zatopil v globok spanec, neka starka zraven mene pa je v enakomernih premorih z levo nogo udarjala ob tla, spuščenih vek je kot kip stala lučaj od vrat, na katera je bila morda tik pred tem hotela potrkati. Spoznal sem, da se je Genesijeva tarantela preselila v drugega gostitelja, in obstal, radoveden, kako bo nadaljevala pot po človeških glavah.

Čez nekaj minut je bil na vrsti fantek, za njim pa zajeten brkač, ki je vsiljivo melodijo odpeljal s kolcajočim avtom v neznano smer in si pri tem ni mogel kaj, da ne bi s pospeški nakazoval barvito monodijo. Ni me sram priznati, da sem se precèj zbegan brž zatekel v bližnji bar in si tam dal duška z žganjem.

Vse to se je zgodilo nekega poznega septembrskega popoldneva.

_______________

Z gotovostjo bi lahko trdil, da je bil to edinstven dogodek, saj nikoli nisem doživel nič podobnega. Pa tudi življenje v Izoli je teklo v istem ritmu: z ženo sva v spremstvu starih arij, s katerimi naju je obstreljevalo zvonko sosedino grlo z zgornjega nadstropja, v bučnih pomivalniških baletih zdelovala krožnike in kozarce, s ceste nasproti najine hiše pa sta udarjala trobljenje in grmenje (samo da se ne bi v spalnici preveč sprostila). Sam sem v šoli tiraniziral nebogljene otroke, umirajoči bori v bližnjem parku pa so na mimoidoče pljuvali storže – še predobro so vedeli, da bodo dočakali električne žage in morali prepustiti prostor razkošnemu parkirišču.

»Z gotovostjo bi moral trditi«, in ne »lahko bi trdil«, da se v mojem mestu dotlej kaj takšnega še ni zgodilo. Genesio pepelnate polti in kljukastega nosu je neustrašno prepeval in čolni, ribiške barke, ladjice in raznovrstne jadrnice so se privezovali na naše ozke pomole. Sol je vztrajno razjedala dlesni pomorščakov, tistih redkih, ki so med preštevilnimi občinskimi uradniki, špekulanti, računalničarji in terciarnimi uslužbenci še vztrajali pri svojem delu.

Skratka, Izola je bila takšna kot vedno. Sem mogoče meril na to, da se je zgodilo kaj revolucionarnega? Saj nihče ni kot obseden pel tarantel po cesti … pa tudi kakšnega primera »severnjaškega tarantelizma« med samskimi ženskami ni bilo.

Pa vendar je takrat, med koščki naših življenj nekaj kakor intarzija nakazalo plesni korak v negibnost bistrega morja, ob katerem smo stali mi, nepremične istrske skale.

Genesio nam je namreč vsem dal pregovorno zmožnost, da smo besede zamenjali z notami in note s čustvi, ki so vselej samodejni vzgibi duha.

To je smisel obdobja, katerega začetek sem imel v mislih, ko sem se namenil sestavljati to pesem: pesem, ki ni recitirana, kot ni recitiran nepretrgan tok tarantel v bednem življenjskem prostoru, ki mu dolgujemo dihanje, gibanje in samopomilovanje. To je obdobje, v katerem je osupla pesem zamenjala nesramni balet notranjega kaosa vsakega izmed nas.

No, tega, kar sem si ravnokar priznal, nikoli ne bi hotel primerjati s kakšno medlo pisarijo, ustvarjeno za branje. Bog mi torej pomagaj in… lahko noč, dragi ladijski dnevnik. Danes je ravno minil stoenainosemdeseti dan plovbe in upam, da me nihče ne ujame tu, kjer sem se zasidral … Saj veš … v moji glavi se rojevajo vse bolj mamljivi ritmi, glasba in balade in prav verjetno mi jih bo vendarle kmalu uspelo vse prevesti v note. Tako bom ovenčal življenjske sanje: da bom tisočero ptic teh neobljudenih otokov naučil v zboru zapeti kvintesenco Sveta, torej tisto, ki mi jo je kot izključno pravico skoraj samodejno podaril dobri stari barba Genesio, ko sem mu na goltanec nastavil nož, preden sem odplul iz Izole in pustil vse v zmotnih vijugah vsakdanje kakofonije.

Edina resna težava je, preklemansko!, da je tu moje notno črtovje zmeraj prepočasno za maratonskega skladatelja, ki ga nosim v sebi, pa … že stoenainosemdesetič ti voščim lahko noč, ne da bi se mi posrečilo zatisniti oko.

Annunci

2 thoughts on “Sergio Sozi: Diorama

  1. Caro Sergio, stamani ho scacciato la malinconia col tuo appetibile Genesio, scritto divinamente come sempre! In bocca al lupissimo, dolce amico lontano per la nuova opera. Devo ancora presentare due volumi poetici italo – ispanici, Il cardiologo proprio ieri, mi ha imposto di non uscire e non affaricarmi.

    Per ora tiabbraccio e ti seguo col pensiero con i tuoi.

    M.Teresa Santalucia

    Liked by 1 persona

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione / Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione / Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione / Modifica )

Google+ photo

Stai commentando usando il tuo account Google+. Chiudi sessione / Modifica )

Connessione a %s...