Home

Slike so se prekrivale, začele so prehajati ena v drugo.

NOČNA ZGODBA

Zunaj je lenobno deževalo. Zvoki kapelj, ki so štrkale ob strešno okno, so ga klicali iz gluhega spanca. Spal je kot ubit, brez sanj, brez čutnega ugodja spečega, ki se v spanju še malce bolj zavije v odejo, se zadovoljno premakne, z obrazom zadovoljno podrgne ob vzglavnik, nato pa nadaljuje svojo pot po pokrajinah mirnega sna. Ne, spal je povsem negibno, svinčeno spanje utrujenega človeka.

Potem je zaznal trkanje dežja. Kot da bi prihajalo od zelo daleč, celo iz nekega drugega časa. Tiho, oddaljeno padanje kapelj na trdno površino. Ta zvok ga je počasi iztrgal topi gluhosti niča. Začel je zaznavati prostor. Malce se je premaknil po ležišču, potegnil roko izpod odeje in tipaje poiskal stikalo.

Žarnica je osvetlila kabino. Ura je kazala štiri. Pretegnil se je in zlezel z ležišča. Oblekel si je vetrovko, odprl vrata in stopil na krov.

Ozrl se je naokoli. Bil je približno dva kabla od obale. Desno od Ronka se je nad dolino komaj opazno rojevala jutranja bledica, ostalo nebo je bilo zavito v temo deževne noči. Dvignil je pogled in pogledal sidrno luč. V vrhu jambora je kazala pozicijo zasidrane jadrnice. Zadovoljen je ugotovil, da so akumulatorji še dobri, saj se jakost luči tudi po urah, ki jih je prespal, ni opazno zmanjšala. Potem je šel na premec in z roko krepko potegnil sidrno vrv. Počasi se je vdala. Dobro, je pomislil, veriga leži v mulju in kot kaže, sidro ponoči ni oralo. Prijel se je za jamborno napono in vstal. Še najraje bi se usedel v kokpit in pričakal jutro, a ga je monoton dež pregnal nazaj v kabino.

Tik preden je zaprl vrata za seboj, je na pobočju južno od točke, kjer je bila zasidrana njegova jadrnica, zagledal luči avtomobila, ki se je spuščal po vijugasti cesti proti morju. To mu je zbudilo pozornost. Misli, ki so prej zadovoljno spremljale mirno in deževno jutro samotnega jadralca, so nenadoma zatrepetale, se vznemirile; bile so kot od nenadnega piša vetra razburkana gladina sicer mirnega zaliva. Povsem ga je prevzelo.

Spomnil se je namreč na neko knjigo, na odlomek, kjer se ravno tako pojavijo luči avtomobila, spuščajočega se v noči.

V kabini je pristavil za kavo. Potem je poskušal med knjigami na polici najti tisto, v kateri je bila opisana slika, ki jo je ravnokar videl. Ni je našel, čeprav je bil prepričan, da bi morala biti v njegovi ladijski knjižnici, kot je ponosno in malce s humorjem poimenoval polico, na kateri je hranil dva, morda tri ducate knjig. Bile so to predvsem navtične knjige in priročniki, vseeno pa se je vmes našlo tudi kakšno leposlovno delo.

»Avtomobil, ki se v noči spušča po pobočju. Vidim ga, vidim luči, kako z vsakim ovinkom svetijo v drugo smer. Od kod tako dobro poznam to podobo?«

Voda v lončku je že zavrela. Brbotanje je skalilo tok misli. Privil je plinski ventil in plamen je ugasnil. V vodo je spustil nekaj žlic kave in pomešal. Vonj sveže kave je napolnil kabino. Zunaj je zapihal jugozahodnik, dež je malce pojenjal in jadrnica je spremenila svojo pozicijo na sidru. Dežne kaplje so le še občasno trkale na strešno okno.

Udobno se je namestil, si za hrbet podstavil vrečo z viharnim jadrom in ugasnil luč.

»Stara mornarska navada – luč na morju je dragocena, varčuj z njo,« se je nasmehnil.

Dobro je namreč vedel, da ima na tej jadrnici dovolj močne akumulatorje, da ima motor alternator in da lahko vsak hip, če le prižge motor, dobi dovolj elektrike, da bi lahko osvetlil jadrnico kot novoletno jelko, če bi le hotel.

Ampak jutranja kava v temni kabini na sidru, ko se zunaj dani in ob tem še malce dežuje, je trenutek, ki ga ne more nadomestiti vsa elektrika tega sveta.

Nekaj časa je tako prisluškoval tišini noči in poskušal zaznati prve odtenke svetlobe nastajajočega jutra.

In spet žarometi. Žarometi avtomobila, ki se spušča po vijugasti cesti; snopi po vsakem ovinku v drugo smer sijočih žarometov. Kot da bi jih moral še kako drugače poznati, je pomislil. In slika, slika v glavi, ki je podobna tej, ki jo je videl na krovu, a ni ista, nikakor ni ista, ji je pa na nek poseben način podobna, nekako sorodna, kot bi prehajala, se nadgrajevala, se v času premaknila na neko drugo stran, dobila nov pogled, perspektivo in naboj.

Prva stvar, ki ga je zmotila, je bila ta, da se slika ne pokriva zaradi smeri neba. V sliki, ki se mu počasi odstira, priklicana od nedavnega dogodka, se, če pogledaš z morja, dani na desni, kar pomeni, da se pobočje spušča k morju proti jugu; a tukaj ni tako. Pobočje z vijugasto cesto se spušča po severni strani. In, čudno, prvo sliko lahko vidi iz obeh perspektiv. Z morske in iz vozila – ta hip se mu je utrnilo, da gre pravzaprav za avtobus, ki leze navkreber – kar je pravzaprav nenavadno.

Knjiga, kaj pa če je bil morda film, je pomislil, ko je odlagal lonček v korito kuhinjske niše. V kabini je bilo vse majhno, prirejeno velikosti jadrnice, a vseeno dovolj veliko, da je moral vstati iz udobnega gnezda, če je želel odložiti lonček.

Avtobus, je pomislil, avtobus. Potem je videl škarpo, ki jo je v naslednjem ovinku zamenjal pogled na zaliv. In snopi luči so kar poleteli nad morje. Spodaj motorna barka, ribiška? Videti je le pozicijske luči.

Slike so se prekrivale, začele so prehajati ena v drugo.

Udobje vreče z viharnim jadrom za hrbtom in stara navada varčevanja z elektriko sta razblinili jutranjo kavo in tudi jutranji svit ni kaj dosti pripomogel: njegove veke so postajale vse težje.

Potem se je udobno namestil. Malce je še popravil vrečo z viharnim jadrom, si čez noge potegnil odejo in obmiroval.

V šipi avtobusa se pred škarpo, ki se izmenjuje z zalivom ob vznožju, izrisuje obraz dečka. Ta čudež povzroča notranja razsvetljava avtobusa, ki spreminja okensko steklo v nekakšno polprosojno ogledalo. Deček je sam, potuje. V rokah ima nekakšen seznam. Potem spet luči v ovinku, slika se prelije in vidi moža, ki drži v rokah pločevinasto škatlo. Stoji na ribiškem čolnu, zasidran je točno tukaj, na mestu jadrnice. Noč je in postava je le delno osvetljena od ferala, ki osvetljuje dno plitvine pod čolnom. V ozadju spet luči, luči v ovinku. Kovinski pokrov je priškrnil polo starih znamk. Ribič poskuša odpreti škatlo. Najbrž želi pospraviti znamke, jih poravnati. Ob tem se povsem pričakovano zasliši motor starega dizelaša. Čoln, na katerem stoji ribič s škatlo, dobi zvočno obleko. Ribič ga kliče k sebi, maha mu z roko in ga spodbuja naj pohiti.

Ko se pojavi na ribičevem lesenem čolnu, se možakar zadovoljno usede. Njegov obraz zakrije senca, proti morju usmerjena svetloba ferala mu osvetli roke in škatlo, ki jo zdaj drži v naročju. Dizelski motor postaja vse glasnejši, možakarja se ne moreta slišati. Ribič ponuja pločevinasto škatlo, prišlek pa že popolnoma zmeden kaže s prstom na luči v ovinku. Spuščajo se po pobočju.

Potem se pločevinasta škatla znajde v njegovih rokah. Ko odpre škatlo, zvoki izginejo. Z roko seže vanjo in potegne ven nekaj pol pozabljenih znamk iz pretekle države, stare potne liste, zbledelo pomorsko in ribiško dovoljenje, tribarvni ovojni papirček žvečilnega gumija, ustnik trombona, in, čisto z dna, nekaj listov na roko napisanih pesmi.

Nagne se nad škatlo, ki postaja vse večja, in v njej, čisto na dnu zagleda svojo jadrnico, zasidrano v strunjanskem zalivu Sv. Duha, približno dva kabla severno od obale.

Tisti hip se je zbudil. V kabini je bilo že svetlo. Ura je kazala pet in štirideset minut.

»Čudne sanje,« je zamrmral in se namenil na premec. Dvignil bo sidro.

 

Annunci

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione / Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione / Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione / Modifica )

Google+ photo

Stai commentando usando il tuo account Google+. Chiudi sessione / Modifica )

Connessione a %s...