Home

Podajte se na plovbo na gajeti Krištofa Dovjaka …

Krištof Dovjak

ZWEI-ZWEI

 

 

Ljubim »težakinjam«: babici Mariji Strniša,

mami Vidi Dovjak in teti Magdi Balžalorsky

 

 

  1. del

 

Šibko, krhko.

 

Poskus vživljanja v kurz jug-sever ukinja egoistične odločitve;

vzpostavlja negotovo, nalomljeno,

gajeta, z implantiranim motorjem, s zwei-takt dieslom, ki tovoriš rožne vence.

 

Z oljčnim oljem obtežena; ne jamraš, ne tožiš, ne terjaš usmiljenja

vetra za spuščeno

latinsko jadro.

Tetive iz konoplje so zbite, nabrekle, skrite. Dihajo s soljo, z vodo.

 

zwei-zwei

 

Upognjene deske režejo in šivajo gladino.

Carski rez

niso noži gospodinj nad razdevičenimi biskviti, ne strjevanje stopljene marmelade,

ki je brezpredmetno na tem mestu.

 

Brazgotine gladine so utrinki

v bližini spolovila žene,

utripanja, zaupljivosti.

 

Že zgubana, molče, s solzno kimento negotovosti in vek,

kontrastna odločilnemu, zre na sever

in niza, niza presušene fige dalmatinskega otoka v molek,

v prevajanje molitve

iz priprte zenice.

 

zwei-zwei

 

Kimenta pomeni špranjo, kalafatanje tudi polnenje špranje,

tudi molitev

tudi izogibanje brezbrižnosti.

 

zwei-zwei

 

Otročaj, ne dam te. Kdo vzpostavlja zaostritev, predivo?

Preproste rozete so bliže molitvi kakor preimenovanja s silo;

povsod – tudi pod vitraji gotskih cerkva – prenajedanje.

 

Kaj sproži neoprano perilo s špag, s tetiv, napetih čez uličice obmorskih mest, lomastenje?

Bodro-žalobno? Dobro-hudobno? Grobo-nežno? Čisto-sprevrženo? Dominantnost, submisivnost, monološkost, diskurzivnost, ljubeče, zažem, smeh, jok…;

vse sprejmejo vrata gladine;

vrata nepregledne, neprehodne knjižnice vode, za vami je spomin izkristaliziran;

ogenj, ki ga neti stremuštvo, nima moči, da bi ga požgal

in tisti, z afektiranimi nasmeški, s pretencioznim izsiljevanjem prednosti v križiščih konverzacije, tudi nimajo dovolj mehkih kolen, da bi izklečali vstop.

 

To je bilo potrebno povedati, macola, buller samo-poveličevanja;

potolčenost se udejanja tudi zaradi izumiranja izražanja: »Dragi«,

nestrpna srenja brez korespondenc,

ki z lažjo verjameš, da si snela s pantov skrivnost.

Vem, ne klecneš;

v pozi, v počepu scrkljanega otročaja

še s pleničko tolčeš belo glavo,

ki je, in bo, in še in še sprejema, spremlja.

Posvaja.

Predpasnik krušne, dušne babice zaguga kot gajeta

zven ostrivcev s tujih in z domačih črk v blagoslov.

s pomočjo Novalisa pokima ozaveščanju tujstva,

kajti občutja udarcev z gazo, niso za njeno pesem zibanja.

 

So te kdaj tepli, z mokro tkanino po notranji strani stegen?

Navzven se ne pozna, navznoter pa

včasih preosmilimo žalost, mraz in dramo

v smeh, krohot;

Charlie Spencer Chaplin-Salomon, vi, ki se ne smejete, je vzor:

pri montaži ni razrezal, samovšečno in zavistno,

 

Dečka

 

posvoji ortodoksno,

čeprav ga štiriletni Jackie Coogan

zasenči v vsaki filmski sekundi,

kakor Brandova rama odreže obraz de Nira s šanka.

 

zwei-zwei

 

Gajeta drdra, drdra dvotaktno molitev v noč, v bonaco.

 

zwei-zwei

 

Deske so kot ženska stegna trpežne priče vživljanja

pozornih dlani s črnim, sajastim brusnim papirjem,

priče nežnosti čopiča, ki s preprosto, ponavljajočo gesto božanja ohranja ročnost, z njo ljubeznivost, z ljubeznivostjo prestop na otok z Defoejevim črnim Petkom, ki komunicira brez prenosnega telefona.

 

K pripeki, k nevihti pristopi, gajeta.

Drugam te namreč niso povabili.

Kaj bi v ribniku ob čolnarni, v zocu kavice?

Ko boš zares stara, stara,

te bodo nemara požgali za Sv. Nikolaja.

Sprejmi modrino in črnino.

Milost, večkrat »NDM«, izpostavlja Taras;

 

zwei-zwei-zwei-zwei-zwei-zwei

 

Otok in otroci, otoški otroci težakov niso od sebičnih odločitev temveč od ločenega. Ko se raztegujejo, približujejo. Ko se odrekajo, spoznavajo

prednost razdalj.

Ne zapletajo se le z ugodjem, le z ugajanjem.

Vedo, čutijo, odrinejo

 

hlastanje,

naplavina, ki jo vsak lahko pobere.

 

Lirsko nima nič z barvo velikonočnih popadljivosti, plaža;

otočanu-težaku preveličevanje ne dene dobro; prav je tako, njegova misel je ogorela, zgubana, pergamentna. Je nagnjen les v močnem vetru. Je upognjena ženska v sunku esenc, ki niso od celine, ne od samooklicane celote odločitve. Sestavlja iz koščkov, okruškov, drobcev; zlahka rani zlaganost včasih usodno, smrtno.

Plastenke pa …, plastenke se kotalijo z depiliranih gričev velemest,

mimo klim.

Pod pazduhami fasad ni več fenomena »au rebours«, le okorna, preračunljiva neokusnost. Granulirana pročelja ji ne pridejo do živega.

 

Kam z egoistično odločitvijo, balkoni s senčniki, z markizami, z replikami trikotnih jader? Kam s koprnenjem? Mar kapra hlasta po prigrizku, po porcelanu? Mar z zobotrebcem zbezamo plovbe iz polnih ust? In čemu, le čemu, le očem všečna fraza, podcenjuješ carski rez,

ki se – okorno sicer – upira jezi starega Boga?

Frenetični očitki so dobički samoljubja: zapisani postanim instalacijam delikates, oksidirani majonezi.

Ne lirsko ne kramp nimata nič s tržno, industrijsko pisanico in plišastim zajčkom, ne s kičastim čivkanjem piščančkov v košarici.

 

zwei-zwei

 

Nemogoče se je vživeti v otročaja na gajeti. V žepku vozi pesek. Ta nekdanjost tovornih bark ne mine, ne utihne klavrno, ne usahne kot zamah samovšečne ročice pri kravlu v burji.

 

Zweitakt dvajsetih, tridesetih, štiridesetih, petdesetih let prejšnjega stoletja je vztrajnejši od topota študentov 1968; veliko tedanjih brucev in diplomantov z vnuki jé, tudi dva tisoč štirinajstega prstace, Chris Farlowe iz leta dvainsedemdeset, pa še zmeraj pôje ( glej You Tube ) s sendvičkom v ustih o črni kači, črni luknji in kako lepa Aleksandrinka je Kay Parker,

 

zwei-zwei,

 

ki še osmišlja »industry«! Ogorelo, zgubano, pergamentno, priprto v razdajanje gre nevidno skozi veter, z vetrom.

 

zwei-zwei

 

Pravim si : »Črtaj dramatizacijo skrajnosti časa; gajeta ne pozna pojma »hrup«,

ne pojma »za prazen nič«, ne hlač na zvonec.

 

zwei-zwei

 

Težak z otokov, prepuščen zweitaktu, ne lovi, ne prehiteva, ne hlasta.

Sprejema »brez privilegija«. Tovori.

 

Ko pade mrak in je morje še bliže z iluzijo groze, objame;

zažem rame

uči čakati;

veselje letine,

olja,

oljk.

Ne tarna.

Objema otročaja in posvaja nič nad slutnjo gladine.

 

zwei-zwei

 

Nehote, brez misli na lastnino zajema čas gajeta. Zajema prostor, zvok in nehote in nevede

pripušča, čeprav tesni.

 

Spodaj mulj,

kovač, ti si riba,

temna trava, prazni oklepi rakovic, nemo utripanje meduzic.

 

Vijoličasti pajčolani znajo

ožgati kakor prasec z vodo, fantazme mehkužne kulture.

Le zbujanje brbončic in grmenje čez črne izpuhe je licemerje, sarmica.

 

zwei-zwei

 

Violeten sem, zelen sem, strupeno zelen sem, kis za vlaganje sem!

 

zwei-zwei

 

Le izbruh, devastacija? Konec občutij, spomina, etc. oblik smrti?

 

Brezbrižni košček lesa se liči z belimi pikicami amaterskega koketiranja pa misli, da lahko seže pod kiklo Madamme Pompadour.

Skrajno … Brez komentarja …, kompas.

Je mar kahla iz Versaillesa trosila zlati, posvečeni dež, lep sprehod mimo obglavljenih pušpanov, ki smrdijo po mačji scalini?

 

Domine padejo.

 

zwei-zwei

Gajeta ne vznemirja morja. Mene pač. Moj spomin je pomanjkljiv. S premočrtnim ritmom vztrajnosti draži

razcepljenost dlani; z njima še plavam žabico. Z bucikami pribit na splav iz stiropora dopuščam

znanosti in njeni naduhi sprehod skozi pljuča, skozi ventrikel, ventrikle. Votel donim ob trku s packo katrana, ket’nrauhar.

 

Tudi: »zastrupiti, ožgati, užaliti, razgaliti, depilirati. Zabiti dlačice izpod pazduh v dno«; bodo končno bliže, Deleuze, travi, gubam mulja;

 

tisti namreč, ki ovohavajo sentimentalizem kakor drag pariški parfum, pozabljajo,

da zlate črke na nagrobnikih zbledijo;

vsaka pripomba jim je odveč, zdaj namreč »vedo«, kako kriči celo aluminijasti rob mize ob rojstvu. Je res odveč?

 

Kaj naj počne gajeta ob čolnarno privezana, v ribniku, v plivkanju?

 

Vsak dan v letu, leta izrekaj, izražaj besedo oprosti. Pestuj krivdo, objokan z nemočnimi centimetri.

 

zwei-zwei

 

Gajeta zmore preko egoističnih odločitev, ob katerih smo pokrovke in kastrole na prepihu.

Se ohlaja prajuha?

Se ohlaja ustrežljivo?

Se ohlaja pozorno?

Se ohlaja dobrohotno?

Kaj poraja popadljivost?

 

Pokliči! Ogovori! Vznemiri!

 

zwei-zwei

 

Gajeta sprejme tudi čudne, že nore vzgibe golta,

prepovedi.

 

V filmu Poslednja postaja nekdo zine: »Težave z voskom.«

 

Videl dojko, bradavičko, belo kapljico, Tolstoj.

 

zwei-zwei

 

Gajeta ne pomiluje. Lirska je. Gladka per se, sprejema monotonost, zweitakt,

zaklinjanje, naricanje in trebušasto postavo hobotnice brez lovk, aerodinamičnost sipe brez lovk.

 

Obleze val za valom in se ne slini.

 

zwei-zwei

 

Dragi? Razglednica? Lep pozdrav? Pismo? Pozabljene pozornosti.

Ročna pisava? Podpis?

Šepetam plaho: »Odmakni se, kakor bos Kajuh čez travo, v travo.«

 

zwei-zwei

 

Gajeta nima prsi, pa vendar doji molk bonace. Podobna je obli umirjenosti otočanke

ob hrupu. Spremlja cik-cak črtic z neba. Ne vsiljuje se, majhna v morju zlahka

nosi neizmerno težo, tudi ljudi. Gre. Kurz jug-sever odkar ima motor jo žene pradavnina,

s črnim, z nerafiniranim.

 

zwei-zwei

 

Črna pesem sem, gajeta. Votla, brez misli, brez čutnosti, sovraštva, užaljenosti, maščevalnosti;

v meni so brezna agregatnih stanj:

voda, les, železo, rja, prhke razpoke barv, odpadajoče finese, odpadajoča skrb

so ostanki ob lomastenju topih rezil, ki bi razrezala tudi sivkin vonj;

molji egocentrični bi celo naluknjali vztrajnost, zweitakt, če ne bil zvok.

 

Če bi vedel, gajeta in implantirani diesel, o lesu,

bi pisal o rasti drevesa na previsu, o koreninah v zraku, o soku.

Če bi vedel o tesanju,

bi se zalizal z nabrušenim rezilom sekire, s pregretim jeklom.

Če bi vedel o konoplji,

bi polzel od kimente do kimente, slana, žejna kača.

Če bi vedel o barvi,

bi se sušil ob umivanju rok

kakor razredčilo

in bi črn puščal sled, duhanje, vdihovanje,

omotica galeba, ki se prepuščaš vetru.

Če bi vedel o motorju,

bi zagorel o olju, dvigovanju batov, prežemanju teles.

Če bi vedel o nafti,

bi brizgnil, se razlil

o pokrovčku, o utorih za prste,

o otipu, o vrtljaju,

o odpiranju, zapiranju, hlapenju praživali,

stiskanju, preši,

o tektonskem poljubu, zgoščenem hrepenenju po razdajanju, prepletanju,

poganjanju, hitrosti pozornosti, zaviranju histeričnosti,

vlaženju …

Če bi vedel o jadrih, bi iztisnil iz sebe škrlatne oblake, Furlanke z dvignjenimi krili.

Če bi vedel o čopiču,

bi pisal o spominu pujsa ali konja, o skritih glivah ali o vetru v grivi, gajeta …

Upognil bi se, moje luknje v rilcu ali nozdrvih bi postale tako velike kakor Pozejdonov uhelj,

moji prsti bi postali kremplji ali kopita ali trirog s katerim bi dvigoval rušo,

moji cerebralni ostanki bi pod koreninicami trav našli orjaški tartuf,

tebe, gajeta;

 

zwei-zwei

 

Plivkanje,

zjutraj,

svežina,

počitek

srkajte iz prediva konoplje med deskami.

 

Dremež,

kratek,

upognjen kot strešica na šumniku

in spet vzgon,

poganjanje zvoka, ne privzdigovanje

zwei-zwei-zwei-zwei-zwei-zwei-zwei;

 

mokro,

slano,

nepredvidljivo,

brez okolišenja, brez neustreznosti,

brez posnemanja siren, brez zavijanja, zavajanja.

 

Od naprezanja?

Od opuščanja?

 

Mnogo dobrega opuščam in slabega delam, klofute, ki vas nisem delil!

 

Naricaj, gajeta versus saturnius

zwei-zwei

fragment ritma, fragment akcenta

proti sebičnostim, ki goltajo zlate dobe sreče.

 

Kako naj splaknejo plenico samozadostnosti kratka sporočila, sporočilca? Kako začnejo brsteti zeleno strupeni ugrizi prezira, mala mamba? Itak?

Kdo pa zbuja altruističnega zdravnika, ko so vse bleščeče privatne ordinacije zaprte, prenosni telefoni – prazne obljube – pa se odzivajo mrzlo, avtomatsko, nedosegljivo, modno, mit Eine Kleine Nachtmusik preračunljivo?

 

Razgaljam ti dojko, zapisan javnemu zdravstvu, gajeta! Z nabreklo bradavico zdravega odrekanja bova odrivala plehko vzhičenost. Empfatičnost duši empatičnost.

 

Lokal bi neobtesani čolnič. Rezilo obliča bi lokal, udarce kladiva, vdor žebljev, belo barvo z razredčilom bi spravil vase.

 

Ni zamujeno tisto, kar mezi iz na videz neodpustljivega. Ni varljivo, kar je pripuščeno,

zwei-zwei.

 

Pravim si: »Govori o vodi, ne o ognju!«

Pravim si: »Položil bi roko na boke gajete. Piros je še daleč, Pirano, Piran.« Ob hlajenju, božanju, odpuščanju, ujčkanju, spominjanju, ob odsevih iz globin mi je blizu vse, ker ohranja živalskost, skalpel.

 

Slej ko prej se bodo udrle

navzgor

iz samozagledanega mulja,

kot brizgnejo,

skozi gladino, solze Stare Baške.

 

Oškropljeni profili ( ne okameneli bogovi, junaki) v kamnih,

stara oljka,

stara mama s staro molitvijo, z dolgotrajno svežino popotnic,

stara strmina predpasnika,

stara, skrita intima zalivčkov moke, olja in vonja po rumu, rozinah.

 

zwei-zwei

 

Pravim si, gajeta, oškropljena z nitjo vina: »Kaj je pot, če ni potica, blagoslov?«

Kaj so botri ob krstu, labirint?

 

zwei-zwei

 

Gledal bi, le gledal bi;

s ptičje perspektive bi te gledal

žensko spolovilo, gajeta.

Znoj očeta in sina, ki vozita oljčno olje, nad rebri prevajaš v plodovnico.

Tudi tam, kjer je utonil, kjer je kriknil: »Na pomoč!«

 

Te lahko porinem s spomini na mrtve, gajeta?

Te lahko pobožam s prezgodaj umrlimi prijatelji?

Je tudi tebe pokril oblak iz Černobila?

Bi padla s stene v navezi z Noetovo barko?

Bi ribič daroval tvoje organe, če bi se razklala na dvoje?

Bi premagala levkemijo,

z oljčnim oljem, ki ga voziš,

s prepovedanim kurilnim oljem,

z mazutom za bat?

 

Pravim si: »Zajecljajmo skupaj, hitro, drdraje kakor disel motor!«: »zwei-zwei-zwei-zwei«

 

Za občutljivo,

za sordino mareličnega podkožja duše,

za naježeno duše,

za štiriletnega dečka;

mu mati, mu oče usiha: stara se ob njuni bolezni;

za deklico;

rak je ugriznil tam, kjer se okuša grenko, amaro.

malo prijateljev imam, večina je pokojnih, facebook.

 

zwei-zwei

 

Ali se marelice obtolčejo, kadar jih kotalimo z vrhov otokov?

Jim britvice kamnov posnamejo kožice?

Mar pečka doni kakor zvonovi,

piska kakor spodbudne fanfare,

kultura trošenja, prenajedanja?

Odveč je posvečenost, gajeta; zelena brada visi na tvoji zeleni kobilici; sol vode je ne obrije,

v lesu nosiš Dedalusa, črvu podobno školjko, ki dela hodnike.

 

Pravim si: » Nariši roko, čopič, pločevinko, v njej laneno olje, strgalo, narekovaj!«, ko bo gajeta na kopnem, ko bo prepuščena brusnim papirjem, granulaciji »večja je številka granulacije, finejši je material in obratno«

Če bi Lacan opazoval kalafatanje kiment, bi ne bolščal v Izvor sveta, tudi na kmete obešeni Courbet,

molčal bi,

molčal bi, želja na šparglju-noju, ki tišči glavico v trnje robidnic,

molčalo bi tudi stopljeno na pregreti rozeti kapelice.

 

Pravim si: »Prisluhni, kaj sesa gajeta!«,

prisluhni razpadajočim opažem,

prahu na velikih plastičnih ceveh za kanalizacijo,

kletvicam kretnic na opuščenih želežniških postajah,

naricanju, z vročino obliznjenih, trav,

strupeni zahrbtnosti kanel,

cefrajoči vsiljivosti odkruškov stiroporja,

skominam, mravljincem, žuljem v supergah,

znoju na vretencih, odrivu kobilice,

strganim črnim vrečkam za smeti, z brki in bradami krasijo barke,

sunkovitemu kvačkanju vetra,

stiski privezov,

ječanju Sv. Evfemije na zvoniku,

počenemu marmorju, počenim imenom na tleh,

zadnjemu poskoku žabic, ploski kamenčki so akrobati na gladini,

sklenjenim dlanem otroka pred bogcem,

prvemu francoskemu poljubu na razbeljenih štengah,

nihanju kemblja v zvoniku,

napetim bradavičkam pod potapljaškim zvonom iz snežno belega bombaža,

spontanemu flamenku pidočev,

in ponoči, med enim in drugim skovikom čuka:

»zwei-zwei zwei-zwei zwei-zwei«.

Hitrejši od ritma srca,

hitrejši od tahikardije,

nežnejši od pletilk za tunike,

od ježevih bodic za stopala,

nežnejši od zadnjega grafita ujete,

na pomolu ubite sipe,

oblizuje navihanost

in poniglavost,

izkušenost

in zaletavost,

belino, zapacanost,

mokro, presušeno.

 

zwei-zwei

 

Z zahoda, z juga, iz zmesi vetrov

prisluškujem, kako shizofreno trgajo sunki

»zwei«

in kako s težavo in z vztrajnostjo gajeta spet zlepi: »zwei-zwei«,

da znova, kakor knjigo veter-otrok, časopis, papir,

scefra v poskočni, nagajivi »ei!«,

ga nemara odnese do Seče, v škver

in se tako,

gajeta, ki sprejema, še preden doseže

sever,

spoji s trohnečimi oplatami batan

nad špranjami, ki se na stara leta brez skrbi kurbajo s fajhtom.

 

Koliko laže je lahkotno prisluhniti brezskrbnosti razpadajočega lesa in praznega kakor sprejeti brezskrbnost tistih, ki smo jim pustili blizu!! Laže je opazovati plivkanje apšlesane plastike

kakor počasno peno gnojnice, ki se nabere v kotičkih samoljubno-tržnih smehljajev.

Dac aroganci,

dac zlaganosti,

dac sprenavedavosti,

dac samozadostnosti

dac hlastanju želje,

dac krčem,

dac izsiljevanju sreče,

in vesela poskočnost želejastih medvedkov na verigi.

Diletantski puppen teater,

srhljivi egocentrizem,

ekshibicionizem infantilnih prstnih blazinic.

 

Evidentno ni vrtinčenja, napetosti, niti svinčenih kvadratkov s potapljačevega pasu, ki bi nam pomagali potoniti.

Veselo zlagana maskica platoničnega, nemogočega swingerstva, priznaj, da se bojiš pettinga resnice! S svojim previdnim, preračunljivim razkazovanjem lomastiš. V resnici si bolj spodobna od spodobnosti. Pazi, da se resnična harpuna ne sproži! Trizob v riti boli.

Ne očitam, noht-mezenje-sladkobnost-kri-izkušnja prask; otresem se kakor mešanček, pomačar;

če že, potem kis za vlaganje, tečnoba, ki moraš (i!!!)z mene.

 

zwei-zwei

 

Pravim si: »Kako in koliko sipkosti sprejme gajeta? Tono, pol tone peska? Manj? Za žep?«

 

Neprekrvavljena granulacija pod bokaportom, leseno podkožje s skrivnostjo prahu.

 

Dvigneš se z valom in spet sedeš, ponikaš do srednje deske dna, do upognjenega hrasta,

ki mu ujma ne lomi reber;

tisti, ki ves čas igrajo občutljivost, so najbolj robustni, trombotični;

 

zato, gajeta, monotoni.

 

Gajeta moti, kliče, vznemirja, izstopa ne-metafora. Težka, okorna, trebušasta, pluje

z žulji, znojem, z gubami od sonca, z olesenelimi dlanmi kalafatarja, z eruptivno erekcijo težaka, ki kakor lava ljubi žensko na veliki, zevasti grči oljke;

sprejem, zažem, odprta-zaprta, zaprta-odprta

zenica,

 

nastajanje žil.

 

Gajeta, kličem ti: » Angiogeneza! Vaskularizacija!«

b.p.,

tvoje odvajanje robustno,brez posebnosti,

tvoje dovajanje robustno; ,brez posebnosti,

zweitakt pretočnosti,

zweitakt nanosov,

zweitakt skrbnih zapestij s čopiči: hlapljive mreže prelivanja,

križišča prediva iz konoplje, vpojnost lanenega olja in sožitje z vodo,

z vodo, ki napenja.

 

Šele meisterstrich vode zatesni.

 

 

 

 

II.del

 

 

 

Kako vzbrsti posekano, obtesano, z obliči zglajeno,

ne neučakanost, temveč zlitost s časom, nanosi skrbi?

 

Kaj vdihne trdnost, ravnotežje, okretnost in hitrost,

borovci, hrasti,

ki ste z ostrim vetrom rasli gor,

pogledi,

ki ste s slutnjo in z izkušnjo o pravem času izsekali izbrano?

 

Kaj vdihne zrak lesenim milimetrom, da lahko presušeni preidejo v rebra, oplato, jambor,

v vse za vodo?

 

Koliko litrov oljčnega olja si vredna, gajeta,

koliko ljudi si rešila z drobnim trikotnim jadrom v veliki, gluhi, svetovni vojni?

 

zwei-zwei

 

Zgubane, v aroganci razpadajoče stare bajte

pričajo o zaljubljenosti v valovanja salonitk,

o tonah prebranega šunda, ki je zoc v možganih;

 

de-facto, superiorno, tik nad prodnatim

pogrevajo očitke, ki jih bodo vrgli v sive lase starki- molitvi za otroke;

hujši so od biša,

črvu podobne školjke,

nekakšnega morskega lubadarja,

živalskega Dedalusa, ki ubija z zavistjo.

 

Kozli na pripeki, nevihti, ne žrtveni, naivni,

že predolgo sprejemamo bruhanje, spahovanje, spakovanje, metriko prestopicljajev, retoriko cementa, ploščic, klinkerja, picajzle v storžih. Amen. Nobene akrobatike čustev več!! Popadljivi popadki mitomanije, pretrapasti ste! Balkon ne stiska oljčnega olja za izrastke nervoz! Na nož, na skalpel vetra z naplavino sms, ki je odposlan kakor vsem in kakor vsemu. Kurca, je!!!

 

 

zwei-zwei

 

Gajeta tudi diši; akrilno,

ostro

reže

v stare sanje in v odprte, tople cekarje Jadrana, v odprte glave otokov-Zevsov, v odprte

pene, ki na Cipru stopajo na kopno in kapljajo, kapljajo

na dlani nekdanjih ročnosti,

pletenje sodobnega z renesanso,

skrivnost jajca z voskom,

staranje in obnavljanje bark,

ječanje, pokljanje lesa,

padci lave, nanosov.

 

Kdo zmore zavohati ječanje polivinila, ki ga cefrajo, kakor Prometeja, sunki vetra?

 

zwei-zwei

 

V tvojem imenu je mar za drugega, Marta!

 

V tvojih rokah je bela gaza za vzhajanje testa, Veronika, in nošenj Kristusa.

 

V tvojem imenu so bori, Boris, ki vračaš življenje posekanemu lesu, barkam!

 

Tvoji rojaki, kalafatarji, so odšli, Sergio, ki vztrajaš tudi v roju os!

 

Široka kimenta bi zevala brez vas štirih!

 

Dobra duša – škver, z orodjem, lesom in s sanmi z navozom, ki potegnejo iz vode in spustijo vodi

z dlanjo pobožan les – ne prevaja namreč besede »skrb« v »zalezovanje«.

 

Obsedel sem. Namesto vode, ki odteka, sem si predstavljal kri, komplikacijo; dvignil sem noge in »oprezal«, »vohunil«, »zalezoval«, nadzoroval srčni utrip, utrip preplašenosti, s katerim po navadi padem, preobčutljiv, v nezavest,

 

in v pene besa, ki jih, gajeta, enpassant prerišeš na himen gladine čeprav je v meni

za komajda tremor odpuščanja in nepopuščanja za zadnjo??? zaostritev.

 

Črn sem topel

tudi ponoči, škver,

ki me za silo popravljaš, krpaš.

 

V polah brusnega papirja je vest,

slutnja, odgovornost

in svobodna volja drsenja,

sprejemanja, »Roger!«

 

zwei-zwei

 

»Roger!«: uklonjenost, upognjenost

ne sprejemam nizkotnega, ne sprejemam narekovanega ne ošabnega.

 

»Roger!« :

bele stigme,

vabe za prstne blazinice na vroči posodi,

ne požrešnosti.

»Roger!«:

odvržene remingtone, olivettije in plastične tipke računalniških tastatur za tropičja,

ne mrzlih odločitev, ki odrivajo od toplih milimetrov.

»Roger!«:

solze kavčukovcev, belo darovanje dreves, smolo, katran,

ne neiskrenega izliva, podtikanja, ne »ich spritze ich komme!«, ne besede jošk pri dojenju.

»Roger«:

zbadljivke v mišicah,

ne trzanja vsiljivosti med sivimi fugami.

»Roger!«:

sukcesivnost jedkanja,

temo presušenega črnila,

ne srobota novic,

ne džungle senzacij iz mrzlih kozarcev za vlaganje.

»Roger!«

soočenje nohtov,

ne užaljenih šobic, ne dremotnega smehljaja na pretencioznem ksihtu.

»Roger!«:

ranico, razpoko, kimento in oljčno olje, ki ga tovoriš, gajeta.

 

zwei-zwei

 

V praznino natvezene vzhičenosti ne bi več vtaknil mezinca, tipkam namreč petprstno.

Del mojih celic, ne DNK, sprejema tisto, česar ne razumem,

moja vest ni čista, zwei-zwei in rabim škver.

 

Škver

za počeno, nagnito, razbarvano, razjedeno, od biša ugriznjeno;

sprejemam(?) tisto, česar ne folgam,

 

škver

za težko,

na moj bokaport se je prilepil mrzel jezik,

jezik, ki sem ga prehitro pripustil,

da sceja, sceja, kar mu ughaja;

 

škver

za brušenje

krme, premca;

 

za tram, pritrjen v tla, za novo rebro,

za zamah

 

zwei-zwei

 

in blagóvoljnost

ščetin

 

skoz amen

skoz zagozden tram.

 

 

 

Ljubljana, končano na veliki četrtek 2014

Annunci

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione / Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione / Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione / Modifica )

Google+ photo

Stai commentando usando il tuo account Google+. Chiudi sessione / Modifica )

Connessione a %s...