Home

Vabljeni k branju močne, presunljive zgodbe Mirane Likar Bajželj …

Mirana2

Kita

 

Vroče in prašno je, ko  se peljeta vsaka s svojim kolesom po že dolgo popoldansko praznih ulicah mesteca, ki ga sploh ne bi bilo, če bog ne bi izsušil pradavnega panonskega morja, pa ga je, tako da gresta gumi  malo po makadamu malo pa po razdrapanem asfaltu, ves čas pa po školjkah, ki  stokajo nekje spodaj stlačene v tisočletnih  kamnitih  skladih. Od temeljev hiš se po zidovih plazi navzgor belo občrtana vlaga, ki jo slani kamni, iz katerih so hiše grajene, vlečejo od povsod in rišejo z njo pravljične zemljevide, na pročeljih levo in desno so, lahko da kažejo valovanje nevidnega morja.

Ena je  velika in res res svetlolasa, lase  ima kot vedno spete v zapleteno frizuro, prsi in zadnjico pa take, da  moški kar zastokajo, ko  jo vidijo  vstopati,  pa kamorkoli že. Zmore utišati glasove v nedeljskih restavracijah, zaustaviti  promet v delovnem dopoldnevu sosednjega večjega mesta, ali je  zabava uspešna ali ne,  je  odvisno od višine in tona njenega smeha.  Ženske in moški ga slišijo  in razločujejo med vsemi drugimi glasovi večerov, ženskam vzbuja nelagodje, menijo, da je neumen, moški pa  se ozirajo za njim.

Druga je  majhna in temnolasa, lase ima spletene v kito, ki ji padala po sredini hrbta, njeno otroško kolo je  modro, na njem piše Miki, in je  pravzaprav fantovsko, ampak v tem mestecu  in v tem času se  v  trgovini Pri Stankotu kupi, če sploh, kar imajo, čeprav je res, da bi fantje njenih let s prezirom zavrnili vsako roza kolo, mah kaj, še otroškega, vzeli bi kakšno staro črno koreto   in nogo vtaknili pod štango ter se vozili nekako postrani in stoje, ampak vendarle vozili.

Svetlolaska je za malo najpopolnejše bitje na svetu. Ko jo gleda, kako se češe, kako si ureja nohte in kako se oblači, čuti samo to, da je ona sama taka kot teta, čeprav se to nekako še ne vidi. Vsak dan jo  gre čakat na avtobus, ko pride iz službe. S tetinim prihodom domov se dan, ki je do takrat le lezel, bliskovito požene proti  noči. Njene obleke so najlepše, njeni po meri narejeni čevlji imajo najvišje pete.

Danes, ta trenutek, sta oni dve dve  ženski na kolesih. Med njima je le sedanjik, vse je zdaj in tukaj.

Gresta mimo odprte  veže restavracije. Vanju dahne hladni vonj sodavice, malinovca in piva, vanilijevega sladoleda in menijskih kosil. Vesta, da notri, v kuhinji, ob kovinski kuhinjski mizi gospa Lokar srka svojo popoldansko kavo in prešteva kovance od sladoleda, ki ga dobiš na okencu za izdajanje hrane, in ki ga zajema iz globokih valjastih lukenj v katerih domujejo  severni medvedi osebno. Včasih je treba malo počakati, da gospa Mlakar premeša stvari v svojih loncih, ampak nič hudega, v restavraciji je džuboks in za par kovačev si lahko zavrtiš Toma Jonesa, na A6 je Dilailah, na B3 pa Green Green Gras of Home. Besede so sicer nerazumljive, ampak povezane v melodijo strašansko lepe. Kot bi mignil, pride sladoled, ki ti ga gospa Lokar poda, včasih preko umazanih krožnikov, ki jih na okencu puščata natakarici, in z visokim glasom in nasmeškom zapoje, sladoled, pazi da se ne poflekaš, te bo stara mama kregala.

Podolgovato in nepravilno se preslikata v velikih izložbenih steklih prazne in zaprte mesarije. Mesar je najbrž zadaj na vrtu ob reki. Gleda v zelenino in premišljuje, ali je že zadosti nafutral soma, in  ali je danes pravi dan, da bi mu vrgel trnek. Dvakrat ali trikrat na teden gre tamala v lakastih čevljih in  božjem imenu s cekarčkom, denarnico in listkom v mesarijo, smukne pod pultom na ono stran, pozdravi in pomoli cekarček kvišku. Mesar vzame ven listek, pokima, odreže naročeno, na rob papirja zapiše račun, zavije meso in sam vzame denar iz denarnice. Potem dvigne pult, prime s svojo orjaško šapo njeno majhno ročico in gre mimo vrste čakajočih žensk, oprostite moje dame, na ono stran ceste, skloni se, deklico poboža po laseh in ji reče, pojdi po tej strani  ob robu naravnost  in pozdravi doma. Malo še postoji in gleda za njo, v mesariji pa ženske pravijo,  kakšna lušna tamala, res škoda da je nezakonska, a ste videli, gospa, kakšne kite ima in kako lepo meso ji da vsakič, tega vi ne boste dočakali, mesar pa se med tem že vrne in nadaljuje s svojimi majhnimi triki in prevarami.

Peljeta se mimo trafike, kjer ob torkih tamala kupuje Zvitorepca, bere  s težavo, ker še majčkeno manjka, da bo šla v šolo, ampak stripe Barbarella,  Ni miru za Jekleno pest, Diabolik  in Tarzan prebere od črke do črke, premisli od sličice do sličice. Če je kakšen torek ni, debela trafikantka spravi Zvitorepca in ga da  prvemu domačemu, ki pride mimo. Tako majhna, pa že čitaš, zapoje skozi nos,  Bibi,  joj, kako si luškana, prava frajla. Trafika je že zaprta, trafikantka pa doma pije popoldanski operativ s svojim zalim možem.

Pred Mizarsko so sveže izdelani kosi pohištva, vse na centimeter, če pa ni, je kriv kriv zid, ja gospa, kdo je pa to zidal. Mizarjev  ni več doma. Če bi šli mimo dopoldan, bi jima zaklicali, kam pa kam lepotici, saj se poznajo, tavelika je bila njihova sošolka, tamala pa se najbrž z njihovimi sinovi igra zdravnika. Oni dve  bi smeje vpili nazaj, po svojih potih in kaj vas pa briga,  za nosom, moški pa  bi rekli, potem pa lahko prideta tudi k nam, bosta videli, kaj imamo. V lepoti njihovih klicev in smeha bi se peljali kot posuti s konfeti za praznik, ampak mizarji delajo popoldan po hišah na črno in pred Mizarsko je samo  žaganje v kupih, ki ne ve, kam ga  bo zdaj, tako nasekljanega, zaneslo življenje. V zraku je  vonj po svežem lesu, ki se meša z vonjem po zdravilih malo naprej, pred apoteko, okna so odprta in  pusta očalasta apotekarica za njimi meša  svoje praške in mazila, prešteva bolezni, tehta sestavine in zvončklja  z laboratorijskim posodjem.

 V mestecu, preko katerega letita v svojih rožnatih krilih, je vse prešteto, izmerjeno, določeno z grami in centimetri, vse znano in premišljeno,  dobro se  ve  tudi  o nekdanjem morju, prav znanstveno in dokazano,  pa od kdaj ga več ni in zakaj so hiše vlažne,  Bibi pa ve še več od vsega, to namreč, da se tisto staro morje zdaj samo nemočno plazi gor po fasadah in da je nekje spodaj, ali nekje zgoraj nekaj, kar lahko, če hoče, ubije celo morje.

Kolesarita do hiše, ki ima pred pročeljem kovinski drog, čudno, ampak malo naj bi nanj še privezovali konje, če ravno kateri privleče gospodarja k brivcu, veliko pa prislanjali kolesa, avti so v mestecu samo trije. K Bombiju  hodijo meščani in hribovci, vse pozna, vse striže in brije,  je pa le naenkrat   čudno, da oni v resnici  prislonita kolesi na drog in vstopita v temno staro vežo, več dvokrilnih vrat vodi v njej levo in desno, gresta pa skozi tista, ki imajo zgoraj šipe.

Brivnica je prazna, pred okni stojijo trije stoli, dva za odrasle in en za otroke, vse je bolj moško in ko jima Bombi stopi nasproti, se  tamale dotakne slutnja, ki je ne more več odgnati. Lepo da sta prišli, reče trebušast brivec, ki je znan po svojih nesmrtnih šalah in legendarnih nastopih na ljudskem odru. Nova frizura za teto, se smeji in krili okoli obeh, tamala pa se vpraša, prvič, zakaj bi Bombi delal teti frizuro, če se pa vedno češe sama, to je še ena njena  spretnost, te posebne filmske frizure, enkrat ali dvakrat na leto pa gre k taboljši frizerki v sosednje mesto, kjer je v službi. Nekaj ni v redu, vožnja s kolesom jo je zaslepila in nekam pozno je, da bi se zdaj spraševala, kaj v resnici delata tukaj. Začne se  umikati proti vratom in srce ji tolče, ampak Bombi jo že zgrabi in posadi na otroški brivski stol, s pogledom lovi teto in teta njega, pri tem pa tamali  govori, kot da je malo trčena ali pa bolna, če je ne zanima, kakšno frizuro bo naredil tetici, daj no daj … Kakšna tetica neki, Bibi zdaj že ve, da je nekaj hudo narobe, da je morala kakšno pomembno stvar preskočiti. Začne povezovati besede iz preteklosti. Spoznanje, zakaj ji je njena ljuba teta danes oprala lase in jih spletla le v eno  kito   speto dvakrat, spodaj in zgoraj pri glavi, jo prešine hipoma Spomni se  pogovorov, ki so utihnili kot po čudežu vedno, ko jim je prisluhnila, ampak mrmrali so o tem, da bo zdaj pa res šla k mami, da se ne da pomagati in da bo težko z njenimi  dolgimi lasmi. Oplazi  jo, kako ni hotela nič slišati o striženju, ko  razume, kdo bo v resnici dobil novo frizuro in ve, da je premagana, brez boja, pa s prevaro.  Bombi  že drži njeno kito v eni in britev v drugi roki, in ssskkk, je kita odrezana.

Bibi lovi sapo in skuša odgnati veliko ogledalo, ki se ji plazi v oči, naj se razbije na tisoč kosov kot pri Andersenovi Snežni kraljici, samo komu, komu se bo zaril šilast košček ogledala v srce?  Na kup zgrabi  vse besede o svoji mami in kako je  tiste vrste ženska, ki je ne bo česala vsako jutro, kako jo je nujno treba ostriči, da se bo lahko česala sama,  prihodnjih in preteklik sta tu, naenkrat se pojavita, zdaj, v tej brivnici,  Bibi pa ne ve več natančno, kje je, ve le, kje je bila, in se začenja bati poti, ki jo čaka.

Daj daj, ne joči, poglej se, kako si luškana, zdaj te Bombi samo še uredi, taka boš kot en fantek, zdaj je to moderno, ji prigovarjata teta in brivec. Punčka ve, da ne sme jokati, če joče je ne marajo,  lušne punčke nikoli ne jočejo, in če kratki lasje niso nič takega, pač niso nič takega, ampak zakaj ima potem teta tako dolge in zakaj se ona, ki vedno ve, kaj je moderno in lepo, ne ostriže še sama. Bibi govori ja ja ja, na obrazu ima boleč smehljaj, ne upa si niti pisniti o tem, da ji je hudo, ker so jo nalagali in še zaradi vsega drugega,  ker potem bi ji teta gotovo povedala, da odrasli nikoli ne lažejo in da bo morala razumeti in sprejeti nekatere reči, ker je že velika. Bibi  bi rada, da bi jo imeli še naprej vsi za svojo, stara mama, mesar, trafikantka  in mizarji, ve tudi, da bo to s kratkimi lasmi in masko na obrazu bolj težko,  spremenili so jo v nekoga drugega, v punčaro,  pa se še kar smehlja, ja ja, in obotavljajoče se  pogleduje v ogledalu pred sabo, majhen pogled majhna bolečina, večji pogled večja bolečina, ma kaj, nazadnje jo boli kot psa, pa še jokati ne more .

Bombi striže, guli po vratu z britvijo, res jo bo ostrigel kot fanta, saj drugega ne zna, saj najbrž ni ostrigel še nobene ženske, pridružila se je tistemu Vlahu s hribov, ki mu je brivec pred gostilno prebarval osla, da ga ni več spoznal, ubogi osel, ubogi Vlah, postala je njegova  sladko grenka šala. Vsi bodo zvečer v gostilni  izvedeli, da je Bombi ostrigel tamalo, ki se je nihče drug ne bi podstopil ostriči, saj zato so ga pa izbrali, zaradi podstopanja, Bombi se podstopi in naredi vse, da je le hec. Po svoje pa ima Bibi rad, pozna njo in vse njene, ve kako je z njeno mamo in kaj jo čaka,  pa noče, da bi jo ostrigel kdo drug, ima svojo brivsko čast, reže hitro,  delo opravi solidno in s potrebnim sočutjem.

Z rdečim vratom in zbodljaji pod obleko se tamala mlahavo pelje nazaj, tavelike noče niti pogledati, no, ne more je.

Nobena apotekarica na svetu ne ve nič, nobena ne zna narediti zdravil, če je človek res  bolan, pa naj še tako meša in prešteva, si misli Bibi.

Od nekod se prigonita dva mulca na črnih kolesih, noge imata pod štango in stojita postrani, hahahaha, odmeva njuno krakanje na slanih ulicah, ko kažeta z umazanimi prsti na ostriženo Bibi, ki jo je strah mesarjeve izložbe, pa vseh skrbno umitih oken, pogledov  in jutrišnjega dne.

Teta ji nekaj govori, v glavnem da lasje niso nič, da lasje zrastejo, da je luškana kot fantek, da bo iz las lahko naredila lasni vložek in da bo do poroke vse dobro,  Bibi bi rada, da utihne, ker se ne more več smehljati in govoriti ja ja ja, kita pa žalostno binglja zavita v Bombijev časopisni papir in pripeta na mali modri Mikijev prtljažniček.

Barbarella, Diabolik, Jeklena pest in Tarzan nimajo pojma, se zave Bibi, stokrat umreš v mukah, če te užge beli polarni medved, ki čuva sladoled, ampak to je zdaj itak vseeno, ker sladoleda ne bo mogla nikoli več jesti, saj ta slabost, ki jo obhaja, ne bo nikoli prešla.

Bibi se domov pripelje skoraj miže, gluha je za laskanje na račun nove frizure  in pobožev ne čuti. Zvečer še bolj zapre že zaprte  oči in potem pride prvo jutro v njenem življenju, ko je nihče več ne počeše. Od tega jutra naprej se češe sama.

Izkazalo pa se bo,  da je imel svet, ki vse izmeri, tudi centimetre otroških las, še kako prav, ko je Bibi odrezal kito. Ko se bo preselila  k mami, je človek, s katerim se je njena mama poročila, ne bo mogel vleči za lase, medtem, ko jo bo učil, kako se pospravi kuhinja ali kako se napiše domača naloga. Lahko jo bo samo brcal in kloftal. Ko bo Bibi letela po zraku po vsej dolžini resda majhne kuhinje, bo grozno začudena in bo upala, da jo bo krik, mojega otroka ne boš tepel, rešil. Ampak ne, to bo samo teater njene mame, ki ni  znala, ne zna in do smrti ne bo znala  ničesar izračunati in izmeriti, in ki ga bo utišal  že stavek, če ne boš tiho, bom še tebe.

Bibi bo rešila  bolečina, zaradi katere se bo bliskovito učila, pospravljanja, pisanja in izogibanja šmirastim rokam s črno obrobljenimi nohti in brcajočim nogam. Ko bo enkrat sama, bo  po radiju slučajno slišala Green Green Grass of Home, in, čudež, razumela bo tudi angleščino in se, še večji  čudež,  le razjokala.

V smrdljivem, premajhnem, ušivem, natlačenem, svinjskem, temačnem, razmetanem in osovraženem  stanovanju bo  ena sama dostojna stvar. Z Bibi bo dopotovala črna secesijska omara. En njen predal bo  namenjen Bibinim stvarem. V njem bo, v na žalost ne več Bombijev papir, zavita kita, speta na obeh koncih. Kadar bo res hudo, bo tamala odprla predal, vzela  ven kito in vanjo zakopala nos. Zavohala  in začutila bo  sol,  tisto, ki se jo je kita navzela na domačih ulicah. In Bibi bo vedela,  plazi se samo mrtvo  morje, samo tisto, ki ga že zdavnaj več ni,  vsa druga, živa,  so taka, da butajo.  Če znaš dobro računati in meriti, tisto, za kar veš, da je, in tisto, za  kar misliš in slutiš, da še bo, lahko nekoč po njih, s kito do pasu,  varno prijadraš spet domov.

Bibi po  takih trenutkih spoznanja zavije kito v papir, jo potisne v predal, gre na dvorišče, odsloni veliko črno kolo, da nogo pod štango in se postrani odpelje.

 

Mirana Likar Bajželj

Annunci

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione / Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione / Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione / Modifica )

Google+ photo

Stai commentando usando il tuo account Google+. Chiudi sessione / Modifica )

Connessione a %s...